Spoštovana novinarka Ivelja se v kolumni dotika tega, kaj ponujajo v programu različne stranke za naslednje volitve. Predvsem pravljice. Naš nacionalni interes je zagotovo, da smo vsi lepi, pametni, bogati in izobraženi. Stranka, ki bo to ponudila za cilj, zmaga na naslednjih volitvah. Žal niti tisti, ki zagovarjajo pravno državo, nacionalni interes ali nova delovna mesta, še posebej z visoko dodano vrednostjo nimajo pojma, ne, kaj je to, ne, kako se to naredi. Če bi namreč vedeli, ne bi pisali takšnih neumnosti.
Poglejmo razprave politikov, ki upravljajo s to državo zadnja dva meseca. Koliko jih je govorilo o možnosti uvedbe inovacij, ki povečajo ustvarjeno dodano vrednost, priliv v proračun in zmanjšajo stroške zdravstva? In odprejo celo kakšno delovno mesto? Koliko o testiranju novosti, ki v evropskem merilu prihranijo vsako leto več tisoč življenj, odpirajo seveda delovna mesta tako pri nas kot drugje? O vprašanjih pridelave hrane z nižjimi stroški in prepovedjo tega, da od 200.000 ljudi, ki živijo v socialni stiski, 20 odstotkov polj obdelujemo za koruzo in pšenico, ki gre v biodizel?
Koliko jih je govorilo o oskrbi vedno večjega števila starejšega prebivalstva, o problemih zmanjševanja prilivov v vse stebre pokojninskega zavarovanja, o spremembah socialne zakonodaje, kjer se recimo manjše agencije za posredovanje dela uničuje s tem, da niti pri stečajih ne morejo dobiti nazaj koncesijske dajatve, ki znaša 30,5 odstotka na neto zaslužek študenta. Predlagane spremembe bodo zaprle vse manjše agencije. In bo še nekaj ljudi na cesti.
Kdo od politikov se je vprašal, zakaj dovoljujemo diskriminacijo lastnikov družb, ki če gredo v stečaj, svoje zaposlene lahko prijavijo na zavodu za zaposlovanje, sami kot nosilci dejavnosti pa niso upravičeni do kakršne koli pomoči, čeprav so jo skozi leta plačevali? Enoosebnih družb je od vseh največ.
Koliko politikov ali predsednikov države, vlade se je dotaknilo problema spremembe zakonodaje, po kateri bi zaplenjene obleke, čevlje… drug uporaben material na mejah EU dali v roke brezposelnim delavcev na javnih delih in bi odstranili znake podjetij, katerih duplikate so dali na trg, in takšne predali humanitarnim organizacijam? Proizvajalec tako hlač v trgovini kot ponaredkov je isti. Sodi v milijardo in pol delavcev, ki imajo mesečno plačo do 70 ameriških dolarjev. 55 ojrov po naše.
Pri nas se baranta s številom prijavljenih na zavodu za zaposlovanje, ne pa s številom zaposlenih, ki zaradi premajhnega prihodka ali neplačil kupcev ne morejo plačati niti socialnih prispevkov? Šala je, da oni niso brezposelni, ampak so zaposleni, ki nimajo denarja za prispevke.
Kateri od politikov je vodil razpravo o tem? Noben. Kajti to ni problem naše politike, to je problem tistih, ki to politiko financiramo.
Problema politikov sta na srečo samo dva. S kom se povezati, da pridejo v parlament.
Žal mi je, da nimam ne časa ne energije, da bi skušal spremeniti enega od ključnih problemov pri nas, in to je, da za poslanca v državni zbor, za vse predsednike in ministre lahko kandidirajo tudi ljudje, katerih lastnosti kažejo na očitne osebnostne težave. Zakaj to pišem?
Doseči želim, da ljudje, ki imajo takšne izpade, kot jih vidim v državnem zboru, ne upravljajo z zakonodajnim delom te države, temveč jim je omogočena psihološka pomoč kot vsem ostalim deležnikom ZZZS.
Zato je predlog, da bi moral vsak, ki kandidira na volitvah, poleg potrdila o nekaznovanosti za zadnje desetletje priložiti še potrdilo kliničnega psihologa, da ima svoje psihično stanje urejeno in pod nadzorom.
Postavljanje spodnje meje IQ ni sprejemljivo zaradi diskriminacijskega odnosa do občutnega dela prebivalstva, ki v tem primeru ne bi imeli svojih predstavnikov v državnem zboru.
Ne bom nasprotoval tajnemu glasovanju, ker je pač precej ljudem nerodno, koga so na volitvah podprli. Svoj glas daš tistemu, ki mu najbolj zaupaš. In ni kaj skrivati. Skrivajo tisti, ki imajo slabo vest. Recimo vrsta posameznikov na desni politični opciji je kolaborirala s komunisti, njihovim podmladkom ali pa je bila celo včlanjena. Zdaj pa rezgeče proti taistim partijskim kameradom in politiki. Zato velja načelo, da je desna politična opcija na oblasti pravzaprav organizirana hinavščina.
Mitja Vilar, Šmarje - Sap