»Slovenci boste zmagali, a s premajhno razliko, da bi se uvrstili na svetovno prvenstvo,« je pred Rdečo dvorano s pivom v roki in v dresu Veszprema z napisom Marguc (čeprav bo Gašper Marguč, član Celja Pivovarne Laško, šele v naslednji sezoni oblekel dres prvaka vzhodnih sosedov) novinarsko srenjo prepričevala simpatična blondinka Anita iz mesta ob Blatnem jezeru, od koder je v Velenje pripotovalo več kot 250 glasnih in z vsemi rekviziti oboroženih navijačev. Prav Marguč je bil v primerjavi s prvo tekmo v Veszpremu edina igralska sprememba v slovenski reprezentanci namesto Vida Kavtičnika (družinske zadeve), tudi pri Madžarih je prišlo le do ene zamenjave: poškodovanega Petra Gulyasa (prst na roki) je selektor Lajos Mocsai nadomestil z Gaborjem Szalafaijem, članom prvoligaškega kluba Tatabanya.
Jubilejna, 25. medsebojna tekma (do včeraj 12 zmag Slovenije, 10 Madžarske in dva remija) se je začela po enakem scenariju kot prejšnjo nedeljo v Veszpremu. Madžari so že po pičlih treh minutah povedli s 3:0, nato še s 4:1, a so Slovenci v deseti le izenačili na 4:4. Kljub temu se je na njihovo žalost v nadaljevanju v celoti ponovil scenarij s prve tekme, kajti vzhodni sosedi so po slabih dvajsetih minutah vodili z 10:6. Kljub bledi predstavi v obrambi in napadu so gostitelji spretno izkoristili izključitev Gaborja Ancsina, dvakrat zadeli v polno in se v 25. minuti približali samo na zadetek zaostanka (10:11).
Ko je že kazalo, da bo ekipa selektorja Borisa Deniča le poskrbela za preobrat (povrh vsega so Madžari zaradi poškodbe kolena z igrišča na rokah odnesli Gergelyja Harsanyja, z devetimi goli slovenskega rablja v Veszpremu), je sledil hladen tuš. Z igralcem manj – izključen je bil Attila Vadkerti – so gostje dosegli dva zadetka in štiri minute pred koncem prvega dela znova imeli tri gole prednosti (13:10). Med novo izključitvijo na madžarski strani so se Slovenci približali na 12:13, potem ko sta bila uspešna Dragan Gajić s sedmih metrov (s petimi zadetki najboljši slovenski strelec v prvem delu) in David Miklavčič. A končnica je znova pripadla Madžarom, ki so med izključitvijo Deana Bombača povišali na 15:12, s takšno razliko pa so odšli tudi na odmor (16:13).
Tudi zaradi slabe obrambe soigralcev sta Gorazd Škof in Primož Prošt v prvih tridesetih minutah skupaj zbrala le dve obrambi (obe Škof, na nasprotni strani Ronald Mikler pet), prav tako ni bilo ne duha ne sluha o tako opevanih slovenskih hitrih (pol)protinapadih. Vseeno je začetek drugega polčasa pripadel Sloveniji, ki se je nekajkrat približala le na gol zaostanka, kljub temu pa so Madžari v 36. minuti povedli z 20:17. Sledil je slovenski protiodgovor s tremi zaporednimi zadetki za izenačenje na 20:20 (po 0:0 in 4:4 šele tretje na tekmi), v 42. minuti pa je ekipa selektorja Borisa Deniča prvič vodila (22:21), potem ko je za to s svojim osmim zadetkom poskrbel Gajić.
Sledila so še tri zaporedna izenačenja, pet minut pred koncem tekme pa si je Slovenija prvič priigrala dva zadetka naskoka (28:26). Polovica naloge je bila opravljena, nato je bil izključen Uroš Bundalo. Toda Madžari igralca več ne le da niso znali izkoristiti, ampak so doživeli neverjetno hladen tuš. Slovenci so z igralcem manj dosegli kar tri zadetke in na začetku 58. minute vodili že za pet (31:26). Po Deničevi minuti odmora je Uroš Bundalo sicer zgrešil čisti strel s šestmetrske črte, toda v odločilnih trenutkih je Škof zaklenil svoja vrata.
Ko je na začetku zadnje minute Škof (skupaj 10 obramb) ubranil strel Mateija Lekaija, je bilo jasno, da bodo Madžari prvič po letu 2008 ostali brez nastopa na velikem tekmovanju (SP 2009, 2011, 2013, EP 2010, 2012, 2014, OI 2012). Zadnji žebelj v madžarsko rokometno krsto je slabe pol minute pred koncem zabil krožni napadalec Matej Gaber za nedosegljivo prednost z 32:26 in na tribunah se je začelo nepopisno slavje. Slovenski rokometaši so popadali po tleh od veselja, madžarski od žalosti, skupina gostujočih navijačev pa je kljub temu svoje ljubljence nagradila z dolgim aplavzom in tradicionalnim skandiranjem »Ria, ria, Hungaria«. No, med tistimi, ki ob izhodu iz Rdeče dvorane niso mogli skriti solza, pa je bila tudi simpatična Anita.
