Veseli, da podobne zadrege slowindovcev ne motijo in da so (i)zbranemu občinstvu ponudili premišljene in pripravljene izvedbe, pri katerih je bilo zmagovalcev več. Tako je že prvi dan navdušil Dekliški komorni zbor Glasbenega centra Edgar Wilems (pripravil ga je Jože Fürst) z zvonko čistostjo glasov, glasovno zlitostjo in celo interpretativno gibkostjo, Tomaž Sevšek Šramel je z vso zavzetostjo razpiral clustrske harmonije Lebičeve orgelske skladbe, ki je dala festivalu naslov, Barbara Jernejčič Fürst je podobno resno naštudirala Ježeve miniature, presenetila pa je tudi ad hoc zasedba godalnega kvarteta, ki se je sestala za menda prvo slovensko izvedbo Lebičevega Godalnega kvarteta. Gre za delo, ki v svoji brezkompromisni modernistični trdosti ni našlo dovolj odprtih domačih izvajalcev, zato je zavzetost in pa tudi zvočna strast, s katero so mladi člani domačih filharmonikov prebadali Lebičeve meandre zvočnih kaskad, toliko bolj navdušujoča – in veljalo bi, da bi zasedba prerasla v stalno izvajalsko telo.
Najbolj določno pa je dal dvodnevni festival vpogled v razmerja med jubilanti, ki jih gre razumeti kot tri obraze slovenskega glasbenega modernizma in svetovljanstva. Vinka Globokarja v marsičem zaznamuje prav slednje – stiki z vodilnimi svetovnimi imeni povojne glasbe, žanrska razprtost, ki ga je vodila od jazza k avantgardi, in končno značilno konceptualno določanje glasbenih del, ki nikoli ne želijo biti samo to, ampak glasbo razumejo kot substrat za širše socialne ali politične ideje. Kosova svetovljanskost je posledica izrazito dobrega obvladovanja kompozicijskega metierja, ki skladatelju omogoča, da pripravljen harmonski material ureja v zvočno občutljive in tudi ritmično izdatne miniature (Trije stavki), medtem ko Lebičev kozmopolitizem izvira iz nenavadne razpetosti med razgledom po široki evropski modernistični krajini, ki je nato uravnotežen z jasnim zavedanjem domačih korenin in glasbene tradicije. Na festivalu je tako glasba jubilantov in njihovih gotovo najpomembnejših generacijskih sopotnikov (Jakob Jež, Ivo Petrić, Igor Štuhec, Pavle Merkù) dokazala svojo prebojno moč in živost. Da se je tako močnih glasbenih energij izognilo občinstvo, je zagata, ki jo bo morala rešiti moja generacija. Če že ne samo zaradi ljubezni do Glasbe, potem vsaj do spoštovanja mojstrov, ki so se jim spoštljivo in doživeto poklonili slowindovci s prijatelji.