Kako se obračata glasbeni posel in živa glasba v svetovnih mestih? Stalnica v New Yorku je razvrstitev glasbenikov po tržni vrednosti, zmešani z ugledom, stažem, žanrsko všečnostjo. Sama zase glasba ne jamči ničesar.
Kako pa je, če za njo stoji korporacija? Ves maj se je v New Yorku na več prizoriščih odvijal glasbeni festival, ki ga organizira Red Bull Music Academy. Glasbeno akademijo veleproizvajalca napitkov so iniciirali leta 1998 v Berlinu kot glasbene delavnice sodobnih didžejev in studijskih izdelovalcev plesnih glasb. Širiti so jo začeli iz enega velemesta v drugega, od Cape Towna, São Paula, Barcelone do New Yorka lani. Letos ima sedež v Tokiu. Nanjo se prijavlja tisoče glasbenikov. Selitev ni vse. V mestih »akademija« obdrži izpostave, organizira koncerte, plesne žure, festivale, predavanja.
Korporativno jemanje terena
Močna privatna subvencija glasbe ima za zdaj razne učinke za korporacijo samo, glasbeniki pa se ne branijo kolektivnega dela v studiu in nastopanja, ki je v času delavnic v drugem planu. Za rezidenčno udeležbo imajo pokrite vse stroške. Selekcija, izvršena od zgoraj navzdol, je popolno nasprotje staremu gibanju od margine proti medijskemu in komercialnemu preboju. V situaciji, ko sta država in del tradicionalnih privatnih umetnostnih patronov čedalje manjša podpornika neelitne kulture, korporacije zavzemajo čedalje večji »vmesni« teren. Izraz instrumentalna glasba dobiva drug pomen. Ti festivali vseeno dajejo zanimive muzike, ki niso pop šmorn.
Festival »akademije« je del strategije, kako podaljševati navzočnost pokroviteljice v svetovnem mestu. Pomaga si z lokalnimi prireditelji, posredniki in »glasbenimi kuratorji«. Za kričavo navzočnost v mestu je poskrbljeno. Majski festival v New Yorku je potekal na dobro izbranih prizoriščih. Uvodni gala koncert, posvečen glasbi nigerijskega glasbenika Williama Onyeaborja, je bil v BAM, osrednji brooklynski kulturni ustanovi. Pobudo zanj in za izbor glasbenikov, ki jih je navdahnila godba pozabljenega Nigerijca, je dal David Byrne. En večji koncert je bil namenjen oživitvi hardcora z osrednjo vlogo Napalm Death, drugi eklektičnemu »indie rocku«. Največ je bilo didžejskih uličnih in klubskih rajanj, ki so se stegnila do Bronxa.
Nenehno sestavljanje duetov
Edina prava festivalska novost je bil krožni niz sedemnajstih izbranih oziroma povabljenih glasbenikov, ki so improvizirali v petminutnih duetih in se menjavali, dokler se seznam ni izčrpal. Dogodek je bil sredi maja v skoraj polni sloviti dvorani Town Hall. Izšlo se je kar dobro glede na določeno zaporedje različnih glasbenikov, ki pri svojem muziciranju idiomatično ali svobodno improvizirajo (jazzarji, didžeji, rockerji, folk muzikanti, funkovci). Gledati iznajdljivost, neuspeli dialog glasbenikov v enem duetu in graditev živahnega v naslednjem, je kar spektakularna zadeva. Izvrstno jo je s solom začel graditi kitarist Nels Cline, ki se mu je po petih minutah pridružil instrumentalni hiphoper Daedelus. Po Clinovem umiku z odra mu je v virtuoznem dvogovoru pariral trobentač Dave Douglas. Letelo je vse do neworleanške klavirske legende Allena Toussanta, ki pa v resnici ni improvizator. V takšnih situacijah se zalomi, fluidni in čez vse zanimivi tok muziciranja se prekine.
Šele zadnji duet kitaristke Kaki King in črnskega trobentača s pedigrejem Wadade Lea Smitha z njegovim sklepnim solom je dosegel raven začetkov in končal improvizacijski sprevod. Omeniti velja vnetljivo razpoloženega saksofonista Davida Murrayja, energično bobnarko Terri Lyne Carrington in prefriganega kitarista in bendžoista iz Seattla, Jhereka Bischoffa. Prazen skupinski jam za dodatek, butasta replika »band aidov«, je bil odveč. Ta »kuratorski princip« krožečih duetov je vrh »akademije« potešil in bodo z njim nadaljevali v drugih mestih. Princip ni nov, gre za tvegana, tudi spodletela srečanja. V Town Hallu je glasbenikom, ki gojijo improvizacijo, uspelo sestaviti večer.
(Ne)posrečeno kombiniranje
Razmeroma nov manjši klub Bowery Electric na Boweryju v East Villagu (lučaj od lokacije zaprtega CBGB) program sestavlja drugače. Komercialnejši del s prodajo pijač in plesom za nostalgične družbe daje zgoraj, v kleti pa v mičnem prostoru niza didžejske večere in koncerte, ki so rockerski in funkovski z vsemi mogočimi odvodi. Komercialni klub na Manhattnu in Brooklynu, ki ni del verige dvoran koncertne korporacije Bowery Presents, je podrejen predstavljanju muzike v mestni »prehrambeni verigi«. Večer je ponavadi soliden sprevod treh, štirih bendov. To počnejo tudi »indie« klubi.
Predstavnik stare garde downtowna, kitarist Elliott Sharp je s kitaristko Avo Mendoza in bobnarjem Jimom Blackom urezal polurni napet improviziran kos, ki je v marsičem prekašal krožne duete, z atako, eksaktnostjo Mendoze in Blackovim bučanjem. Band Needle Driver, trio kitarista Brabdona Seabrocka, je bil hoteno natrgan, a z razposajeno bobnarko Allison Miller. Duet Christy & Emily je s pesmicami, ki strgajo po vsem, idealen za Mesto žensk. Premiera plošče benda bobnarja Seana Noonana Pavee Dance z Jamalom Tacumo na basu in prvim pevcem legendarnih Can, Malcolmom Mooneyem, se je iztekla v uokvirjeni funk z bizarnimi dodatki. Tipičen večer v newyorškem glasbenem vesolju: od vesele norosti do srednje žalosti.