V hosti

Aprila je Objektiv objavil lestvico najboljših slovenskih rock pevcev. Na prvem mestu se je na moje presenečenje in hkrati veselje znašel Andrej Trobentar. Ker ne pripadam »pravim« generacijam, ga nisem ujel v glasbeno aktivnih in plodovitih letih, ko je nastopal z Na lepem prijazni ali še prej v superskupini Sedem svetlobnih let, da o Atolih in ansamblu Vihar sploh ne govorim. Odkar mi je pred časom naključno ujeti posnetek vokalne skladbe Med nebom in zemljo spodnesel tla pod nogami, je zame Trobentarjeva karizma toliko bolj neizpodbitna, a zavita v tančico skrivnosti. Če bi presegli njegovo suhoparno faktografijo, bi segli globoko v sršenje gnezdo slovenske popularne glasbe – in če bi se to res drznili storiti, bi se nam odprla pandorina skrinjica našega glasbenega zakulisja, to, zakaj imamo takšno glasbeno elito, kot jo imamo, in tudi odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da avtor, glasbenik in pevec takšnega kova ni z bolj mastnimi črkami zapisan v naši kulturi in zavesti, sploh med mlajšimi rodovi, ki jim ne gre očitati, ko vprašajo, kdo je sploh on. Žalostno in pretresljivo je, da smo nemarno slepi in gluhi za takšnega mojstra, ki je našel ustvarjalni mir na obrobju.

Po jazz-art-rockovski zasedbi Na lepem prijazni, ki je bila aktivna med letoma 1978 in 1981, se je Trobentar umaknil iz osrednje glasbene arene, nadaljeval pot kantavtorja in se posvetil slikarstvu. Po končani likovni akademiji sredi 70. let je dolgo delal z mladimi v Kočevju; zadnja leta živi in ustvarja v Posočju, v naravi in blizu živali, ki so zanj neizčrpen navdih in učitelj življenja. Njegov ustvarjalni opus je prepojen s slikarstvom, glasbo in poezijo. Njegove barve, toni in besede dihajo kot eno. Eno brez drugega ne more, kot ne more, da ne bi igral in pel. Po daljši pavzi je leta 2005 z Vojkom Aleksičem, prav tako slikarjem, na plošči Potaplja se raj reinkarniral mutanta Na lepem prijazni, ki je lani v prenovljeni zasedbi izdal še Tudi če se vrnemo nazaj. Na lepem prijazni so vedno odstopali. Z zasedbami Buldožer, Begnagrad, Srp, D’Pravda in malo kasneje Quatebriga so bili protiutež punkovsko-novovalovski alternativi, v novih časih pa prav tako ne pristajajo na kalupe in ne obujajo stare slave, ampak kanalizirajo nabrano slo po ustvarjanju in izražanju.

Zadnjih pet let je Trobentar v prijateljskem krogu glasbenikov snoval solo ploščo, ki je ta mesec izšla pri Celinki pod naslovom Dar. Med večinoma kantavtorsko naravnanimi pesmimi je tudi nekaj bolj progresivno in bendovsko zabeljenih. Predstavitev albuma je bila pretekli teden na festivalu Godibodi. V spremljavi (kontra)basista Nina De Glerie in violinista Matjaža Sekneta je za zidovi vrta Celice na Metelkovi (za)donel ptičji glas. Njegova srčnost je odplaknila spodrsljaje, njegova nekoliko načeta prodornost je vseeno postavila kocine pokonci. Iskren smeh, ki se mu je (u)trgal med petjem, je bil pristen, človeški in nalezljiv. Ostaja zvest svojemu avtorskemu credu in noče podpisati pogodbe s hudičem. Še vedno v senci, a kot že dolgo nekje čisto blizu nas.

Kolumna