Kaj pomenijo predlagani ukrepi za državo, za gospodarstvo, za politiko, za ljudi?
Predvsem dokazujejo, da EU ni pripravljena spremeniti svojega odnosa do »perifernih« članic in da ne spreminja politike trojke, temveč jo zgolj zavija v celofan. Slovenija je resda sama odgovorna za svoj nezavidljiv ekonomski položaj, vendar je do njega prišlo tudi ob blagoslovu in izdatni pomoči kapitalskih krogov, ki obvladujejo politiko EU in ki EU ne vidijo kot zveze med seboj solidarnih držav, temveč zgolj kot trg, na katerem močnejši premagujejo šibkejše. V skladu s to neoliberalno paradigmo je Slovenija predvsem plen, ki si ga je mogoče zaradi nesposobnosti pa tudi pohlepa in koruptnosti njenih elit zlahka prilastiti. Ali lahko od take Unije, ki dopušča tekmovanje do konca, konkurenčnost za ceno povečevanja socialnih razlik in socialni dumping, res pričakujemo nesebične nasvete, ki bodo koristili državljanom Slovenije?
Že dosedanja »navodila« so prvo od dveh zadnjih vlad vodila v politiko zategovanja pasov in vratov ter klestenje javnih izdatkov, ki je javni sektor potisnilo v trajno nestabilen položaj, sedanjo vlado v odhajanju pa v »reševanje« javnih financ z zadolževanjem na tujih trgih po oderuških obrestnih merah. Večina sistemskih ekonomskih ukrepov je reševala pozicije kapitala, delo je bilo povsem zapostavljeno. Rezultat? Povečano število brezposelnih, stečaji podjetij, plačilna nedisciplina, širitev prekernega dela, ogroženi socialni skupini mladih in upokojencev, zdravstveni sistem pred kolapsom, ogroženo in nestabilno visoko šolstvo, povečane socialne razlike in tveganost revščine... Ogrožena, če že ne porušena je družbena solidarnost kot koncept in kot stvarnost. Množični protesti v Sloveniji, ki so sicer prispevali k zamenjavi ene vlade, niso ohranili pritiska na naslednjo, ki je zdaj v odhajanju.
Paket osmih priporočil ne spreminja dosedanjega trenda, spremenila se je le retorika. Mehka verzija trde politike za zaščito kapitala. Le zadnje priporočilo o korupciji je mogoče oceniti kot pozitivno, pa še to nas spravlja v zardevanje od sramu, ker izraža dvom zunanjih opazovalcev, da smo se tega problema sploh pripravljeni lotiti. Druga, ki obravnavajo ureditev javnih financ, prestrukturiranje bank in podjetij, privatizacijo, minimalno plačo, pokojninski sistem in poslovno okolje, ohranjajo neoliberalno vsebino in retoriko, usmerjena so v zaščito interesov kapitala in finančnih centrov, rušijo koncept družbene solidarnosti in so brezbrižna do socialnih in političnih posledic svojega uveljavljanja. Priporočajo krčenje socialne države in povečanje zasebnih prispevkov na področju pokojninskega sistema, zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe. Nesprejemljivo je, da priporočajo nižanje minimalne plače, ki je že zdaj pod pragom revščine. Predloženi načrt za privatizacijo bank obeta ponovitev zgodbe Mercatorja z enako usodnimi posledicami. Podobno velja za odprodajo državnih podjetij, kjer se dozdeva, da privatizacija brez izjeme pomeni nekaj dobrega, ohranjanje javnega lastništva pa je nujno slabo. Pri tem EU spregleduje dejstvo, da privatizacija v odsotnosti domačih kupcev pomeni prehajanje slovenske lastnine, tudi strateške, v tuje roke.
Stranka Solidarnost sprejema realnost obstoječe evropske in globalne politike, vendar je prav zaradi tega izrazito zadržana do novih priporočil. Zlasti pogrešamo uvid bogatejšega dela EU, da mora za zmanjšanje neenakosti med državljani in državami tudi sam prispevati bistveno več kot zgolj priporočila o varčevanju in izkoriščevalske kredite. Na primer preprečevanje socialnega dumpinga, učinkovit obračun z davčnimi oazami, sodelovanje namesto tekmovanja, zaščito ključnih socialnih pravic na ravni EU... Zato mora Slovenija strateško razmisliti, ali bo nadaljevala svojo servilno držo ali pa bo smelo zastavila drugačno pot in zanjo iskala potrebne rešitve in partnerje, s katerimi bi lahko vplivala na solidarnejšo notranjo in zunanjo politiko EU.