Sodnik kot popoldanski s. p. odvetnik

Sodnik v Ljubljani, svetovalna družba v Celju

Da sodniki denimo odvetniškega poklica, kot tudi pravnega svetovanja, ne bi znali opravljati oziroma za navedeno delo ne bi bili dovolj strokovno usposobljeni, je neumnost brez primere. To potrjuje tudi pojav poklicnega prehajanja sodnikov v advokaturo in (bolj poredko) tudi obrnjeno, zato je nesporno, da je sodniško znanje zaradi specialnosti posameznega delovnega področja oziroma, bolje rečeno, bogatih praktičnih izkušenj zainteresiranim strankam lahko dobro prodati. Advokaturi bi sodniki s svojim popoldanskim svetovanjem postali neposredna konkurenca, stranka pa naj odloči sama, h komu po (pravni) nasvet; zmaga naj najboljši. Enako kot pri zdravnikih. Bolnik naj postane kralj, ki si zasluži najboljšega zdravnika. Tudi vprašanje pristranskosti v primeru popoldanske advokature sodnika oziroma popoldanskega svetovanja bi se dalo rešiti. Tak sodnik ne bi smel zastopati stranke oziroma ji svetovati znotraj krajevne pristojnosti istega višjega sodišča, kar v praksi pomeni, da bi denimo sodnik iz Ljubljane opravljal popoldanski odvetniški poklic oziroma imel svetovalno družbo v Celju. Vse se da urediti, le če se hoče. Saj smo pravniki, bomo že spisali tako, da bo prav.

Pa vendar ni tako. Še več, ob plačah sodnikov, ki zaradi določb zakonov predstavljajo pravno in dejansko edini vir dohodka sodnika in so povsem primerljive z zdravniki specialisti s podobno delovno dobo (okrožni sodnik in zdravnik specialist kirurg spadata brez napredovanj v 50. plačni razred), nobenemu sodniku niti na pamet ne pade, da bi to vprašanje izpostavil v javnosti. Čudno? Navsezadnje vsi delamo za denar, med drugim tudi sodniki in zdravniki. Zakaj je potem javnosti sprejemljivo, da (lahko) zdravniki isto zdravstveno dejavnost (pod določenimi pogoji – pisno soglasje sveta javnega zdravstvenega zavoda s predhodnim soglasjem župana oziroma ministra, pristojnega za zdravje) opravljajo v javnem in zasebnem sektorju hkrati, sodnikom pa je prepovedana praktično vsaka dodatna dejavnost? Ob dejstvu, da je brezposelnih zdravnikov na zavodu za zaposlovanje iz dneva v dan več, menim, da so časi, ko je zdravnikov pri nas primanjkovalo, minili, zato potreb po zakonskih izjemah za določen poklic ne bi smelo več biti. Kdor želi delati v javnem sektorju, naj dela v javnem sektorju, kdor pa v zasebnem, naj gre tja. Vsak se lahko vrne, če je delovno mesto zanj prosto, le na obeh stolih hkrati naj ne sedi, pa čeprav je zagotavljanje socialne varnosti in drugih pravic iz naslova delovnega razmerja v javnem sektorju še tako mamljivo.

Na resnost problema hkratnega opravljanja dela v javnem in zasebnem sektorju je 27. februarja 2014 v sistemskem načelnem mnenju opozorila komisija za preprečevanje korupcije. V njem ugotavlja, da je prepletanje javnega in zasebnega interesa v zdravstvu oziroma obstoj zdravnikov, ki delajo hkrati v javnem in zasebnem zdravstvu, samo po sebi precejšnje sistemsko korupcijsko tveganje, to dejstvo pa ustvarja tudi povečana tveganja za nastanek nasprotja interesov. Če komisija ugotavlja obstoj korupcijskega tveganja, sam opozarjam na drug vidik, ki je povsem pragmatične narave. Bolnik si vendar ne želi biti operiran pri zdravniku, ki je v okviru delovnega razmerja najprej osem ali več ur operiral v javnem zdravstvenem zavodu, nato pa bi istega dne zunaj sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja kot samostojni podjetnik navedenega bolnika operiral med 11. in 12. uro v zasebni ambulanti. To je nevarno tako za zdravje bolnika kot tudi za zdravje zdravnika. Ta naj se po napornem dnevu odpočije, da bo lahko naslednjega dne spet opravljal svoj poklic s polno paro. Odgovornost zdravniškega poklica je ogromna, človeškemu faktorju pa se ne da izogniti, še posebno ob prekomerni obremenitvi, ki je že brez popoldanskega dela sestavni del zdravniškega poklica.

V pravosodju takih korenjakov ne bi bilo veliko

Nazaj k pravosodju. Ustava v zahtevi po čim večji nepristranskosti sojenja ob trajnem mandatu jamči neodvisnost sodstva. Zakon o sodniški službi sledi postulatu ustave in sodnikom prepoveduje opravljanje odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti. Pa ne, da bi sodniki delo iskali drugod. Za to poskrbi norma. Okrožni sodnik na socialnem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani mora po novem končati 210 zadev na leto, pri čemer poudarjam, da v to število niso vštete zamudne sodbe, mediacij socialni oddelek ne pozna, število pripoznav tožbenih zahtevkov pa je minimalno, ker gre pretežno za javna sredstva nosilcev socialnih zavarovanj, ki (praviloma) svoj interes v socialnem sporu zastopajo do konca glavne obravnave. Vem, da bralcu navedeni podatek ne pomeni veliko, lahko pa mu zatrdim, da v pravosodju sistem poskrbi za to, da je sodnik po osemurnem delavniku utrujen in mu niti na kraj pameti ne pade, da bi po opravljenem delavniku kar koli (pravnega) delal, in si tako želi le počitka. Zato občudujem tiste zdravnike, ki so po napornem osemurnem delavniku isto delo v okviru gospodarske dejavnosti zmožni opravljati še nekaj ur. Kapo dol! V pravosodju, kot pravim, takih korenjakov ne bi bilo veliko.

Tako se sprašujem, ali je poklic sodnika mogoče res le za nore pravnike, ki po opravljenem pravniškem državnem izpitu in nekajletnih izkušnjah nimajo kam s seboj, ali pa gre za kaj drugega. Gre mogoče za nekaj več? Morda za občutek poslanstva, ki se kaže tudi na ravni zakonodaje, ki že navzoči občutek pomembnosti lastnega dela le povzdigne na novo raven in prepove njegovo popačenje z drugimi lukrativnimi dejavnostmi. Morda je res primerjava v tem članku s strokovnega vidika neprimerna, z vidika vprašanja etičnosti in morale, predvsem z vidika prihajajoče zdravstvene reforme pa niti najmanj ne. Prepletanje zasebnega in javnega v zdravstvu ostaja (neodpravljena) anomalija, atavizem, ki se ga je poklicem s podobnim dostojanstvom že uspelo otresti. Kako dolgo bomo na to čakali tudi v zdravstvu?