Moram priznati, da sem potreboval kakšno leto, preden sem doumel, da ne gre le za, kot si to običajno predstavljamo, Excelove datoteke, ampak podatke v njih in metapodatke o njih, torej kdo in kdaj je kaj spreminjal, v kakšnem stanju je, je primer v delu ali rešen itd. Ko to dojameš, postane načrtovanje bistveno bolj preprosto, seveda pa je treba ob tem razumeti tudi proces dela v tistem okolju, za katerega programsko orodje razvijaš. To drugo, okolje, pa je praviloma veliko težje, ker je veliko tipanja, kaj naročnik pravzaprav hoče, pri tem pa ne ve, kaj mu ti lahko ponudiš, medtem ko ti ponujaš kaj, česar naročnik ne more ali ne zna izkoristiti.
Je pri tem tipanju kakšna razlika med tem, ali programsko orodje razvija zunanji izvajalec ali se naročnik odloči za notranji razvoj?Gotovo je ta čas interakcije, sporazumevanja in opredeljevanja ciljev in metod pri zunanjem izvajalcu daljši. Pogosto je tako, da uporabniki niti približno ne vedo, kaj bi hoteli imeti – ali pa tega ne znajo povedati – in je treba to najprej ugotoviti. To velja nasploh, ne le v javnem sektorju.
Toda če ostanemo pri javnem sektorju oziroma »državi«, kjer je teh naročnikov več in kjer očitno vsak po svoje in s svojimi izvajalci ugotavlja, kaj bi rad. Na strani državljana je to potem videti tako, da ima davčno številko, EMŠO, zdravstveno itd., »država«, ki mu je te identifikatorje dodelila in jih tako in tako ima, pa ga kar naprej sprašuje po njih.To je nerodna reč, res je.
In bo vedno bolj, ker hoče na drugi strani država od državljana vedno več dobiti v digitalni obliki, sama pa ni sposobna, recimo, od državljana, samostojnega podjetnika, pobrati denarja z eno položnico in potem zneska razdeliti na svoje podračune, ampak za vsak podračun zahteva svojo, za vsako posebej pa mora državljan seveda plačati provizijo banki.Dobro vprašanje, nimam odgovora.
Je s stališča informacijske tehnologije kakšen problem, da bi država v tem pogledu olajšala in pocenila življenje državljanom?Hm, ne, lahko se strinjam, ampak tukaj moram vendarle reči kakšno v prid države. Marsikje v Evropi, recimo, ni samoumevno, da državljani dobijo domov obračun dohodnine. Na to smo se tako hitro navadili, da smo kar pozabili, kako je bilo prej, in se ne zavedamo, da marsikje državljani še vedno sami izpolnjujejo dohodninske obrazce.
Prav, recimo, da so dohodninske napovedi svetel primer. A na drugi strani imamo spet razpise za programsko opremo, ki jih praviloma spremljajo korupcijske afere, dolgotrajni postopki zaradi pritožb, nezanesljivo delovanje itd.A tudi tu imamo drugačne primere. Izvršbe, denimo, dobro delujejo. Očitno so vedeli, kaj hočejo, in to tudi dobili.
Dobro, če vzamemo ta odgovor za izhodišče: ali ima država dovolj znanja, da na konceptualni informacijskotehnološki ravni opredeli, kaj hoče, in z nadzorom nad izvajanjem posameznih projektov tudi zagotovi, da bo to dobila?Res je, kdor je kdaj videl kakšno revizijsko poročilo, ve, da sta osnovna problema dva: kaj je bilo naročeno in kaj prevzeto. Kar pomeni, da tudi dobro opredeljeno naročilo še ne zagotavlja delovanja nekega programskega orodja. Potrebno je oboje, dobro opredeljeno naročilo in dobra izvedba. In še nečesa se je treba zavedati: ko vpelješ neko novo programsko orodje, se zahteve in pričakovanja uporabnikov, tako naročnika kot državljanov, spremenijo. Tudi to je pri načrtovanju in odločitvi o zunanjem ali notranjem razvoju treba upoštevati.
Bi država potrebovala neko centralno ustanovo, vladno službo ali kaj podobnega, ki bi na strateški ravni načrtovala razvoj informacijske tehnologije ter usklajevala razvoj med posameznimi ministrstvi in drugimi javnimi naročniki?Gotovo bi bilo pametno imeti vsaj zunanji nadzor. Zakaj ne, saj smo v EU. Lahko bi najeli koga, ki v Sloveniji nima posebnih interesov…
Če poenostavimo: gremo v Estonijo kot eno najbolj informacijsko napredno organiziranih držav in od tam pripeljemo pet ljudi?Recimo. Seveda Estonija ni edina možnost. Da, pač, zunanji nadzor.
Torej doma nimamo…Doma imamo vedno te domačijske interese.
Imamo lastno znanje vsaj na naslednji, izvedbeni ravni?Marsikdaj ga zmanjka. Saj marsikaj vemo, ampak tudi primer geodetske uprave je pokazal, da marsikaj manjka. Predvsem povratnih zank v Sloveniji ne obvladamo, napak ne analiziramo in ne odpravljamo.
Glede na količino informacijskih zagonskih podjetij in podobno bi se zdelo, da nam tega znanja ne bi smelo manjkati.Saj ga je veliko, ampak ta zasebna podjetja nastopajo na globalnem trgu…
No, država tudi nastopa na globalnem trgu oziroma bi vsaj morala. Recimo tako, da ima stran z vsemi lokacijami za možne naložbenike iz tujine in vsemi postopki, v splošnem pa, da je s svojimi storitvami konkurenčna drugim.Da, res, ampak tukaj smo že pri kulturi. Ne vem, ali kaj takšnega hočemo oziroma, da rečem drugače, ni videti, da bi se bili pripravljeni kot družba odločiti za kaj takšnega.
Vrnimo se k vprašanju o potrebnem znanju, tokrat na ravni uporabnika, recimo državnega uradnika, ki ima dostop oziroma vsakodnevno dela z določeno bazo podatkov. Zna ta »povprečni uradnik« iz teh baz dobiti še kaj več, kot mu omogoča kakšen najbolj preprost uporabniški vmesnik, vgrajen v samo programsko orodje?Moram reči, da jih večina – in kar je najslabše, tudi mladih oziroma sedanjih univerzitetnih in visokošolskih diplomantov – ne zna uporabljati Excela. Pripravljenost organizacij, da vlagajo v ljudi, da jih naučijo česa novega, je bila nekoč večja kot danes. Dokler ni prišlo študentsko delo. Pač, študenti so stroškovno ugodna potrošna roba in izobraževanje kadrov ni bilo več pomembno. Ne le v javnem sektorju, povsod. Obojestranska pričakovanja, tako delodajalcev kot delojemalcev, so glede tega zelo nizka. Preveč razširjeno je na eni strani prepričanje, da je vsakdo nadomestljiv, na drugi strani pa, da je bolj ali manj vseeno, kam hodiš v službo.
In kaj se zgodi s tistimi, ki ne mislijo tako?Poznam vrsto ljudi, ki so se izselili. Pravkar se mi je odselil sostanovalec, na Malto.
Kaj pa vprašanje varnosti: ali država informacijskotehnološko varnost sploh obravnava kot del vprašanja nacionalne varnosti?Hm, to je odvisno od tega, ali veš, kaj počneš in ali se znaš vprašati, kje so tveganja oziroma katera so tveganja, ki jih moraš obvladati, in katera so tveganja, ki jih je treba vzeti v zakup. Vprašanje je, ali pri nas tako razmišljamo, in to ne le, ko gre za IT. Recimo: ali bi moral, glede na stanje elektroomrežja, imeti zdravstveni dom agregat? Gotovo bi bilo nujno in gotovo ne gre za veliko naložbo. Toda tam, kjer živim, zdravstveni dom nima agregata. Dokler se kaj ne zgodi, se tveganja pač ne zavedamo in ne ukrepamo oziroma sploh ne pomislimo, da bi bilo treba kaj storiti. Zavedanje tveganja nam je v Sloveniji precej tuje. Zelo zgovorna ponazoritev tega je tudi primer sodnega kurirja, ki je vročanje aktov spremenil v poslovni model. Proti ustreznemu plačilu je poskrbel za to, da je pošta, ki bi jo moral vročiti, izginila neznano kam. Nihče na sodišču ni ničesar preverjal in zadeva je bolj ali manj po naključju oziroma prijavi prišla na dan. Ker ni bil predviden nadzor, med katerim bi velik delež nevročene oziroma izgubljene pošte nekdo razmeroma hitro moral opaziti.
Ker sploh nimamo protokolov ali ker se jih ne držimo?Ne gre vselej za to, da jih nimamo, ampak morda celo večkrat za to, da se jih ne držimo ali pa so pomanjkljivi. Kar pa ne pomeni nujno, da jih je treba kar naprej spreminjati. Kaj se je, recimo, zgodilo, ko so na ljubljanski tržnici odkrili preprodajano zelenjavo in sadje iz Italije, pod pretvezo, da gre za ekološko pridelavo? Minister je rekel, da bodo spremenili zakon. S tem je inšpekciji otežil delo, morala je upoštevati dva zakona, imela je dvakrat več dela in bila je še bolj neučinkovita.