Kolesarska meka brez koles
Dekleti sta skupno izvidniško pot začeli kar na samem kraju preiskave, saj se je Rebecca tja pripeljala s svojim avtomobilom iz Lesc, Ana Clara pa z vlakom iz Ljubljane. Že med vožnjo do železniške postaje, kjer je pobrala prijateljico, se je Rebecci nasmehnila ogromna črka I s TIC-ovega napisa, tako da z iskanjem slednjega nista imeli nobenih težav. V poslovalnici, kjer sta ju sprejela prijazna gospa in gospod, sta se pozanimali o možnostih pohodništva, sproščanja na soncu in večernih aktivnostih. Prav tako sta se oborožili s številnimi zemljevidi pohodniških in kolesarskih poti, a kaj, ko si koles nista imeli možnosti izposoditi. »Že med pripravami na izlet sem na spletu želela najti kakšno izposojevalnico koles, a brez uspeha. Zaposlena v TIC sta moje strahove zgolj potrdila,« pove Rebecca, ki je poletno vročino želela ublažiti s kolesarjenjem. »Res se mi zdi škoda, da ta opcija v Medvodah očitno ne obstaja, sploh glede na obilico kolesarskih poti v okolici.«
Sledila je prijava v hotel, ki sta ga izvidnici rezervirali dva dni pred odhodom. »Penzion Na klancu sem izbrala zato, ker je bil pred kratkim prenovljen in ker so bili zelo prijazni, ko sem jih vnaprej poklicala po telefonu z nekaj vprašanji. Poleg tega lahko rezervacijo opraviš na njihovi lični spletni strani, kar pomeni, da lahko to, tako kot jaz, narediš tudi sredi noči,« odločitev pojasni Rebecca. Čeprav sta sprva želeli prespati v kakem hotelu ob Zbiljskem jezeru, so omenjeni razlogi pretehtali bližino vode. Po opravljeni prijavi in namestitvi v sobi, ki sta gladko potekali ob pomoči prijaznega osebja, sta izvidnici hotel zapustili v pohodniški opremi – smer Sveti Jakob.
Prava Slovenija je nad Medvodami
Med vožnjo do izhodiščne točke za pohod na Sveti Jakob sta se na tržnici pred Mercatorjevim središčem preskrbeli z domačimi jagodami. A vse le ni bilo tako sladko kot rdeči sadeži, ki sta si jih skupaj z božanskim razgledom postregli na vrhu. Na poti do gostilne Legastja, kjer so jima v TIC predlagali, naj pustita avto, sta pogrešali predvsem kakšen smerokaz več. »V smer Svetega Jakoba ni kazala prav nobena tabla, z GPS pa si tudi nisva znali pomagati, saj nisva vedeli, kaj naj vanj sploh vpiševa.« Vseeno jima je brez večjih preglavic uspelo doseči predlagano gostilno in začeti svoj pohod. »Do vrha sva potrebovali kakšno uro in dol prav tako. Narava je bila prekrasna, ljudje, ki sva jih ob poti spraševali po smeri, pa so nama z veseljem priskočili na pomoč,« se sobotnega hribolazenja spominja Rebecca. Med hojo mimo hiš, kjer živijo prijazni domačini, je nenadoma začutila bit naše prelepe dežele, njene druge domovine. »Medvode so kraj, v katerem zares spoznaš avtentično Slovenijo, bolj kot v Ljubljani ali na Bledu – tako kot pravo Ameriko spoznaš šele v Pittsburghu ali Clevelandu, in ne v New Yorku,« Rebecca povzame svoja občutja.
Po osvojenem vrhu Svetega Jakoba in zasluženem razgledu sta se z avtomobilom zapeljali do gostilne Dobnikar na Katarini, ki so jima jo priporočili v TIC. O gostilni sta si imeli priložnost prebrati tudi v preglednem kulinaričnem vodiču po Medvodah, v katerem so ju navdušile spremljevalne ikone, ki za vsako gostilno povedo, ali je dostopna za invalide, katere kreditne kartice sprejemajo, ali ima otroško igrišče ipd. Ob prihodu v gostilno je zanju poskrbel mlad natakar, ki mu angleščina ni bila tuja, na voljo pa je bil tudi angleški jedilni list. Izvidnici sta se odločili za svinjske medaljone v jurčkovi omaki in njoke z zelenjavo ter se v prijetnem okolju prepustili prvemu kulinaričnemu razvajanju tistega dne. Obilnost porcij se je kasneje izkazala za koristno, saj njunega dne še dolgo ni bilo konec.
Labodi in grajske ruševine
Za posladek sta se naši nadebudni izvidnici ustavili ob Zbiljskem jezeru, kjer sta se najprej sprehodili ob njegovem obrežju in se čudili številu labodov – še več kot na Bledu! Opazili sta tudi številne družine z otroki, ki so se zabavali na urejenih igriščih, in sklenili, da so Medvode prava družinska destinacija. Mikal ju je najem čolna, a sta se na koncu odločili, da bosta to dogodivščino prihranili za naslednji dan. Namesto tega sta se usedli v bistro Dotik in se poskušali vsaj malo ohladiti z ledeno kavo in bananinim frapejem. Čas sta si krajšali z razmišljanjem, kako fino bi bilo, če bi se dalo v Zbiljskem jezeru tudi plavati... A ne za dolgo – ruševine smledniškega gradu so ju vabile s svojimi skrivnostmi. »Prvi del poti sva premagali z avtom, do konca pa sva se podali peš. Zaradi slabe označenosti sva med iskanjem cilja ponovno morali uporabiti precej intuicije,« hudomušno pripomni Rebecca. Če že ne zaradi njune dobre volje, pa so bile začetne negotovosti nedvomno pozabljene, ko sta do ruševin prispeli ravno v času sončnega zahoda. »Bilo je nepozabno!«
Nočno življenje po medvoško
Ob vrnitvi v hotel sta si naročili sirovo ploščo in liter muškata ter dobrote odnesli kar v sobo. Tam sta si med ogledom začetka nogometne tekme napolnili baterije pred večernim izhodom. »Med načrtovanjem izleta me je bilo strah, da zvečer v Medvodah ne bova imeli kaj početi. A na srečo sem ugotovila, da je ravno v soboto na sporedu gasilska veselica v Zgornjih Pirničah.« Do kraja, kjer so se po njunih besedah zbrale vse okoliške vasi, sta se dekleti kot odgovorni voznici podali kar peš. »Ker sva vedeli, da bova spili kakšno pijačo, vožnja z avtom ni prišla v poštev, na recepciji pa so nama povedali, da bi naju vožnja s taksijem prišla 20 evrov v eno smer. 20 evrov za 2 kilometra!« se visoki ceni še vedno ne moreta načuditi izvidnici, ki jima zaradi nje ni preostalo drugega, kot da vzameta pot pod noge. Na veselici sta se odlično zlili z okoljem. Pili sta pivo, jedli krompirček in igrali loterijo, na kateri je Rebecca zadela otroško uro, Ana Clara pa večerjo za dve osebi. A vrhunec večera je bilo gotovo slikanje s Tanjo Žagar. Ob njenem nastopu sta v družbi domačinov poplesavali vse tja do polnoči. Polni vtisov tistega dne sta z lahkoto premagali še dva kilometra poti nazaj, ki ju je ločila od počitka v njunem hotelu.
Poslovilna vožnja po jezeru in – polju
V nov dan ju je pozdravil odličen in lepo okrašen hotelski zajtrk, ki sta si ga privoščili na zunanji terasi – žal brez pogleda na jezero. Sta pa se tja podali takoj po odjavi iz hotela in uresničili še zadnji načrt na njunem seznamu: veslanje po Zbiljskem jezeru. »Čoln sva najeli za 6 evrov na uro, kar se nama je zdelo zelo ugodno,« se prijetne rekreacije spominja Rebecca, ki je tudi prevzela levji delež veslanja. Po vihtenju vesel sta se še kako prilegli sladoledni kupi v že znanem bistroju Dotik, ki se je s svojo idilično lokacijo prav zares dotaknil njunih src. »Edina pomanjkljivost njihove ponudbe je to, da nimajo jedilnega lista v angleškem jeziku, a se bova tja vseeno vrnili še pozimi, saj so tudi notranji prostori zelo privlačni,« še dodata turistki, ki sta svoje znanje slovenščine uspešno skrivali ves konec tedna.
Zadovoljni s svojim dvodnevnim pobegom sta se odpravili proti avtu, da bi se skupaj odpeljali v Ljubljano. A tam ju je čakalo pravo presenečenje: njun avto je bil z varnostnim trakom odrezan od ceste, varnostnik pa ju sploh ni hotel spustiti do njega. »Čeprav naju na to ni nihče opozoril in tudi sami nisva nikjer opazili nobenega obvestila, nama je zdaj varnostnik povedal, da so zaradi kolesarskega maratona do 3. ure zaprte vse ceste v Medvodah.« A iznajdljivi dekleti sta nekako uspeli prepričati varuha redu, naj ju vendarle spusti mimo, saj se jima je mudilo k nam na intervju. »Na koncu nama je pokazal v smeri poljskega kolovoza, po katerem sva se nekako uspeli prebiti do Kranja in od tam do Ljubljane,« pripoved o največji dogodivščini njunega izleta sklene Rebecca.
