To je zanimiv način, kako povedati, da v krizi nismo sprejeli potrebnih ukrepov, da se ne bi ponovila. Kriza ni noben šok v sistemu, izhaja iz trajnih problemov ekonomije, ki jih je kriza samo razgalila. Predvsem problem kopičenja dolga, ki je temelj finančne krhkosti. In noben od teh problemov ni bil med krizo ustrezno naslovljen, vsi so še vedno tukaj. Levica je zamudila svojo priložnost, saj je imela fiksno idejo, da ji ni treba nič storiti, saj bodo ljudje avtomatsko pogledali v njeno smer, če kapitalizem zaide v težave.
Smo se otresli sploh katerega problema, ki povzroča krize?Države so se na krizo različno odzivale. Če pogledamo Kitajsko in Latinsko Ameriko, vidimo različne zbirke odzivov. A v jedru sistema, v bogatem svetu, ne morem pokazati na vlado, ki bi pravilno reagirala. Izjema se zdi le Islandija, vsaj pri vprašanju nadzora finančnega sektorja. Ampak to je izjemen primer neke dežele, ki ji je to omogočila njena velikost, dejstvo, da je pod radarjem. Če bi Velika Britanija poskušala kaj podobnega, bi to imelo množične sistemske posledice v finančnem sektorju.
A ni problem prav ta, da si ne moremo niti predstavljati večjih sprememb v središčih moči?Že Francis Fukuyama je govoril o koncu zgodovine, a dejstvo je, da se je po letu 1992 zgodilo ogromno stvari, in to precej dramatičnih. Zgodovina se ni kar končala, a razmišljanje o alternativah v prihodnosti presega sposobnosti imaginacije večine. Mark Fisher pravi temu kapitalistični realizem. Ponotranjili smo prepričanje, da je svet nujno in brezizhodno tak, kakršen je, skoraj zločin se nam zdi razmišljanje o tem, kaj bi ga lahko nadomestilo. A prostora za spremembe je še ogromno, sploh v smislu socialnih pravic. Dokaz za to, da jih je mogoče ohranjati z veliko javno podporo, je nacionalni zdravstveni sistem (NHS), ki še vedno dela, četudi za njegovo storitev ni treba vsakič plačati na blagajni.
Je le vprašanje časa, kako dolgo še?Neoliberalna stran igra prav na karto šoka ob tem, da so storitve zastonj. Ljudi prepričuje, da je nekaj normalnega to, da ima vse ceno. A dejstvo je, da ljudje NHS cenijo in branijo. Gorje tistemu, ki ga bo skušal ukiniti. V Bolgariji smo videli poskuse privatizacije gozdov, a ljudje so se bili pripravljeni upreti, saj skupna lastnina pomeni oazo socialnosti, dokazuje jim, da so stvari, ki nimajo cene.
Kakšne so torej alternative in kdo naj bi jih generiral, če politična levica ob svojem času tega ni bila sposobna?Kapitalizem vsaj v razvitem svetu ne ustvarja več bogastva, kot ga je pred desetimi ali tridesetimi leti. Ker se zlata doba kapitalizma ne bo ponovila in ker je ljudem to vse bolj jasno, se odpira prostor za alternative. Treba bo zavrniti idejo rasti kot tako. O rasti česa govorimo? O rasti koga? Obljuba bogatenja vseh se je izkazala za utopično, v praksi poraženo. Od rasti ekonomije večina ljudi nima ničesar. Alternativa so torej vsi družbeni mehanizmi, ki onemogočajo logiko rasti. Recimo varovanje narave. Pomemben prelom bo, ko bomo prenehali govoriti o BDP kot o izključnem kazalniku ekonomske uspešnosti in ga nadomestili z merjenji denimo sreče in enakosti, na primer z merjenjem povprečne plače.
Na pametnejše in bolj odločne vlade naj ne računamo?Logika, da bi morala država nekaj narediti, da bi se stvari spremenile, je varljiva, prisotna pa je od konca 2. svetovne vojne, ko so stvari dejansko tako potekale. A dejstvo je, da danes v kateri koli liberalni demokratični državi s težavo vanjo vkoraka nekdo, ki bi želel vse spremeniti. To ne pomeni, da je vlada povsem nekoristna. Pomeni le, da je njena moč omejena zaradi strukture, načina, kako vlade delujejo. Boljša pot je povratek k mentaliteti skupnega in kooperativnega lastništva ter delavskega solastništva, ki jo je prevzela tudi politična levica. A hitrih sprememb ne bo, pot je treba najti nekje med delovanjem civilne družbe in vlade.
Kak primer?V Britaniji imamo zanimivo kampanjo za vpeljavo »življenjske plače« (prev. living wage), ki naj bi nadomestila minimalno plačo, ker ta z nekaj nad šest funti na uro enostavno ne zagotavlja preživetja. Življenjska plača je dva funta višja. Če bi se zgledovali po zgodovini, bi se obrnili na vlado, da jo vpelje, a namesto tega so se pojavile kampanje proti posameznim zaposlovalcem, ki plačujejo slabo. In nekatere institucije so življenjsko plačo po kampanji že uvedle, predvsem izobraževalne ustanove, a tudi že nekatere zasebne družbe.
Trg dela je poln skrajnosti. Na eni strani mlade spodbuja k tveganemu podjetniškemu inovatorstvu, na drugi strani jim ponuja slabo plačane in dolgočasne službe, vmes ni ničesar. Nas bo mikropodjetništvo res rešilo?Inovatorji so ideal neoliberalizma. Ko uporabljamo retoriko inovatorstva, se premalo zavedamo njegove temne strani. Steve Jobs je na piedestalu, ker je dal ljudem iphone, a Steve Jobs ne more obstajati, ne da 100.000 ljudi dela v Foxconnu, kjer se zaradi nevzdržnih razmer ubijajo. To je problem, ki leži pod retoriko tekmovalnosti kot načina organizacije družbe. Da tekmujemo, moramo vzeti v zakup neenakost. Da lahko nekdo zmaga, morajo drugi izgubiti. Še posebej nevarna je zato retorika socialnega podjetništva, ki tako ali tako počne, kar bi ljudje morali početi, torej delati z dobrimi nameni in v korist skupnosti. Ni potrebe, da vse tlačimo v podjetniško miselnost, ker se to hitro izrodi.
Če niti na svoje nacionalne vlade ne moremo računati, kako naj jemljemo evropske volitve in napovedane rezultate (pogovor je potekal v petek, op. p.)?EU je zelo spodletela institucija z vse več napakami. Je agencija neoliberalizma in permanentnega varčevanja v Evropi. Iz nje prihajajo strogi ukrepi do Grčije, Portugalske in Cipra, ki jih je prinesla trojka. EU nam nalaga večanje produktivnosti, da bomo lahko tekmovali s preostankom sveta, a nobenega dolgoročnega načrta nima za sabo, nobene vizije. Tako tudi njene demokratične strukture niso zelo uporabne. Z volitvami kvečjemu pomagamo, da dobijo naši pogledi svojo platformo, a rezultati volitev ne morejo zares spremeniti dejstva, da je EU neučinkovita.
Zakaj sploh varčevanje, ko pa zgodovina kaže, da ni učinkovito in da krizo le poglablja?Ker gre za vprašanje politične ekonomije. Četudi posrka povpraševanje, upočasni ekonomijo in ne ustvarja služb, vlade z varčevanjem trgom pošljejo zelo jasen institucionalen signal, ki pravi, da privilegirajo upnike, posojilodajalce nad vsemi drugimi v družbi. Sporočajo, da finančni sektor jemljejo zelo resno, ker je varčevanje nekaj, kar ga varuje. Sporočajo, da bodo dolgovi poplačani, ne glede na posledice.
Ko slišimo, da je BDP v neki državi zrasel, kaj naj si zares mislimo?Odvisno. V Britaniji raste zadnjih šest mesecev. A rezultat tega ni, da bi bili ljudje bolje plačani. Dejanske plače so še vedno na istem in bodo verjetno še padle. Vprašljiv je mehanizem, po katerem BDP raste. Raste s pomočjo padanja stroškov, kar pomeni, da so ljudje plačani manj. A da BDP raste, morajo še zmeraj kupovati. Kar pomeni, da so v dolgovih. V Veliki Britaniji torej ponovno dolg povzroča rast BDP.
Gremo torej v smeri nove krize?Zgleda tako. Ali se bo zgodila prej ali slej, pa ne vemo.
Morda pa potrebujemo še eno krizo?Še ena kriza je seveda lahko nova priložnost, a lahko se konča pogubno. Konec koncev je kriza v preteklosti prinesla vzpon fašizma in vojno.
Trije ukrepi, ki bi jih morale evropske vlade sprejeti takoj zdaj za preprečitev nove krize?Odgovor je odvisen tudi od tega, kje se nahajamo. V Britaniji bi bila kot prva nujna reforma bančnega sistema. Banke so politično premočne, bistveno bolje bi bile upravljane, če bi bile v javni lasti. Treba bi jih bilo regionalizirati in poskrbeti, da bi s svojim premoženjem koristile okolju, v katerem delujejo. Kot drugo potrebujemo velike investicije v zeleno infrastrukturo, naša trenutna je namreč narejena za visokoogljično družbo, ki ni trajnostna. Kot tretje je nujna uvedba visokega davka na premoženje. Francoski ekonomist Thomas Piketty predlaga 80-odstotnega. Če bi imel na voljo še četrtega, si ne morem pomagati, da ne bi predlagal kontrole najemnin.
Kaj od tega je realistično?Kontrola najemnin vsekakor, vlada lahko to uvede relativno enostavno. V Londonu so razmere zaradi popolne samovolje lastnikov nepremičnin take, da bi že samo ta ukrep prebivalstvo ključno razbremenil.
