V vaši naravi je, da ste večni vagabund, a vseeno: kako vidite dogajanje v državi vašega rojstva, Ukrajini?

Naporno vprašanje, ki zahteva dolg in naporen odgovor. No, kdor se je po naključju znašel sredi oceana v nevihti, dobro ve, kakšni so moji občutki glede tega. Takrat si soočen le z vprašanjem golega preživetja; vseeno je, kdo je ob tebi ali kaj si o tebi misli. Oba sta na istem čolnu in se ukvarjata le s tem, kako se bosta izvlekla iz nastale godlje. To je tudi edina pravilna pot. In tako se počutim, ko gledam ne le Ukrajino, temveč tudi druga krizna žarišča po svetu.

Moje vprašanje se je bolj nagibalo k spoznanju, da povsod, kjer se ustavite, veljate za prišleka.

Prav to spoznanje sem obrnil sebi v prid. Lahko bi tožil nad svojo usodo, se smilil samemu sebi, končal v kakšnem begunskem taborišču ali zdolgočaseno kolovratil okoli njega, a sem se odločil v tem hendikepu poiskati prednosti ter jih – sicer ne za vsako ceno – uveljaviti ali vsaj predstaviti ljudem okoli sebe. Niso me vedno vsi sprejeli, a se s tem nisem obremenjeval – naj pač gredo naprej in poiščejo stvari, ki jim bodo všeč. Svet je dovolj velik za vse. Vsakomur se lahko umakneš, in s tem ne mislim na to, da bi moral bežati pred ljudmi, ki drugače mislijo – le izogneš se jim lahko ali njih pripraviš, da se oni izognejo tebi. Nikogar nisem in ne bom silil, naj pride na naš koncert ali kupi album, vsakomur, ki bo to storil, pa bom ponudil najbolje, kar znam. To so moji pravi aduti.

Preden je bil Gogol Bordello, ste svojemu bendu najprej dali ime Hütz and The Bela Bartoks. Kot razlog za preimenovanje ste navedli, da Američani niti po naključju ne vedo, kdo je bil Bartok, četudi je zadnja leta preživel v New Yorku.

Morda je res malce podcenjevalno od Američanov, da ne vedo, kdo je bil Bela Bartok, toda mislim, da tudi v Evropi položaj ni kaj bistveno boljši. Mi, ki se ukvarjamo z glasbo, pa muzikologi in nekaj zgodovinarjev, morda vemo, kdo je bil Bartok, kakšna je njegova vloga v zgodovini glasbe ter znamo kaj več povedati o njem, pri večini ljudi pa zazveni znano le njegovo ime. Prepričan sem celo, da Newyorčani vedo malce več o Bartoku kot drugi, kar je predvsem zasluga Johna Cagea.

Pa vendar, mar ni v dobi interneta in wikipedije takšno splošno neznanje posledica lenobe in ničesar drugega?

Internet ni dovolj, če neka stvar ni na televiziji. Američanom moraš praktično vse postaviti pred nos, da se zavedo, kaj se dogaja nekje malo dlje od njihovega doma. V ZDA že med dvema sosednjima mestoma zeva velika luknja. In ne mislim na velemesta, ampak na tista manjša, podeželska mesta. Takšna »razmerja« je vseeno mogoče interpretirati na različne načine, prek različnih zornih kotov gledanja, ki niso dani enkrat za vselej. Trenutno tudi sam na nekatere stvari gledam drugače, kot bom nanje gledal v prihodnosti. Če samo pomislim na inkubacijsko dobo Gogol Bordella – takrat je bilo vse odvisno zgolj in izključno od mene. Pesmi sem zložil od začetka do konca, od melodij in strukture do vseh notranjih linij. Ko pa je bend prišel do določene točke, moj absolutni angažma ni bil več potreben. Spoznali so moj stil, moje ustvarjalno sporočilo se je razširilo in člani benda so spontano razumeli, kaj od njih želim in pričakujem. Uglasili smo se na isto frekvenco. Tako sem zavestno stopil korak nazaj in ohranil primat le še pri melodiki in besedilih. Skladbe so tako pridobile na širini, kar je tudi filozofija našega benda in našega življenja. Vesolje se širi in raztezamo se tudi mi, le da se eni tega zavedamo, drugi ne.

Podiranje in premikanje meja vam je očitno zelo blizu.

Pravkar pišem pesem na to temo. Rad bi prepričal ljudi, naj se ne pustijo ujeti tokovom povprečja, naj ne stojijo na mestu in naj raziskujejo – tako v vesolju kot v svojih mislih. To je moj mali prispevek k evoluciji. Rad bi zabrisal meje in našo sklenjeno sliko o edinosti.

Mislite, da vam bo to uspelo, glede na vse stvarne in namišljene razlike med ljudmi?

Razmišljanje, da obstaja prepad med Evropo in ZDA, je napačno. Anglosaksonska kultura je – ne glede na geografsko širino – praktično povsod enaka. Nianse so, a te so zanemarljive v primerjavi z razlikami do latinskoameriške ali azijske kulture. To pa zaradi tega, ker je Evropa zaverovana sama vase in nam še vedno poskuša prodati staro »resnico«, da prav ona predstavlja prostor, kjer je skoncentrirane največ kulture, kar pa ni res. Seveda je ideja oziroma želja Evrope, da bi bilo tako, vendar je resnica povsem drugačna: večina kulture sploh ni locirana v Evropi, tu je največ 15 odstotkov vse svetovne kulture, kaj šele v ZDA. Celo najbolj napredne kulture niso na njunem ozemlju. Tehnologija da, to pa je tudi vse. V Latinski Ameriki, denimo, resda marsikaj ne funkcionira, vendar so ljudje prepolni drugih vibracij – so bolj sproščeni, pozitivnih misli… Tako se že nekaj časa sprašujem, kdo je pravzaprav iskalec in kdo najditelj.

V talilnem loncu New Yorka je bendu tipa Gogol Bordello gotovo lažje kot v kakšnem manjšem, »monokulturnem« okolju.

Ironično ali ne, nobeno novoletno vzdušje v New Yorku ne mine brez Gogol Bordello. Največ ponudb dobimo prav iz središča mesta, zlasti iz kluba Terminal 5, kamor zadnje dni v letu zahaja največ Newyorčanov. Enkrat so nas hoteli »ugrabiti« iz San Francisca, a se New York ni dal. Mesto nas je namreč sprejelo že od samega začetka. Sprva smo igrali v umetniških galerijah, šele prek njih smo našli pot v rokovske klube. Naj se sliši še tako neverjetno, a je res in čudovito – da smo preživeli in obstali, da smo, kar danes smo, se moramo zahvaliti art sceni.

Ali bi vaša od vsepovsod nabrana glasba lahko preživela tudi na podeželju ali med ameriškimi hribovci?

Ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi; če pogledamo mimo splošnih karakternih in geografskih stališč ter posvojenih različnosti, si na koncu delimo isto človeško izkušnjo – imamo podoben, če ne enak odnos do radosti in žalosti. Če lahko s svojim početjem ljudi pripraviš, da vidijo mimo formalnosti in ustaljenih oblik, jim odpreš vrata v kraljestvo, o katerem je pisal Carlos Castaneda. Govor je o energiji, prek katere ljudje komuniciramo med seboj – na ta način dediščina ali trenutne modne zapovedi postanejo sekundarnega pomena. »Hillbillyji« so namreč samo kmetje, ki v petek zvečer iščejo način, kako bi se znoreli. Gogol Bordello smo tu, da jim ponudimo eno izmed opcij.

Lahko prav v tem najdemo izhodišče naslova aktualnega albuma Pura Vida Conspiracy, ki ga je mogoče razumeti iz različnih, tudi ironičnih zornih kotov?

Prav za ironijo gre – posvečen je ljudem, ki so živi, a ne živijo življenja. Na življenje gledajo kot na sovražnika. Za božjo voljo, ljudje, sprostite se in ga začnite uživati, da se pred njegovim koncem ne boste spraševali, kaj vse ste zamudili. Res je, ni vse rožnato, kar je vzporedna zgodba albuma, a nobena ovira ni previsoka, da ne bi mogli iti čez njo. Tudi pozitivne stvari gredo lahko narobe – takrat se je treba za trenutek ustaviti, premisliti in se prepustiti naslednji pozitivni vibraciji, ki pride naokoli.