Zgodba Janka Kodile bi lahko bila vzročni primer smelega podjetnika, ki je tvegal in uspel. Na kocko je pred štirinajstimi leti postavil svoje premoženje in se lotil prestrukturiranja družinske mesarije v mesnopredelovalni obrat s proizvodi višje dodane vrednosti. V Markišavcih je tudi s pomočjo evropskega denarja zgradil tehnološko moderen doživljajski mesnopredelovalni objekt za vse človeške čute. Z velikim ponosom med sprehodom skozi proizvodni proces svojega paradnega izdelka, prekmurske šunke, razlaga majhne skrivnosti velikega uspeha. Le nekaj dni po tem, ko je prav po njegovi zaslugi prekmurska šunka postala že dvajseti zaščiten slovenski proizvod na evropski ravni, se spominja prehojene poti in razlaga načrte za prihodnost. »Zaščita takšnih proizvodov je pomembna za našo identiteto in turizem. Ponujati zgolj sobe in vodo ne zadostuje, da dobiš goste. Zgodbi je treba dodati tudi naravo in njeno tipično kulinariko,« pravi Kodila.
Na lovorikah dosedanjega dela, stene se kar šibijo pod vsemi priznanji in medaljami za njegove proizvode, ne namerava spati. Svoje šunke namerava dvigniti na še višjo raven in poskušati v naslednjih petnajstih letih podvojiti ceno paradne, 18 mesecev sušene šunke na prekmurskem zraku, bukovem dimljenju in stari tradiciji zorenja s plesnijo v sušilnicah z ilovnatimi stenami. Kako namerava ta kakovostni preskok doseči? Nikakor ne s povečanjem števila predelanih šunk. Še vedno bodo vsako leto z butično proizvodnjo s sušilnic sneli največ 5000 kosov. Loteva se iskanja dodatnih domačih rejcev (trenutno ga s prašički oskrbuje sedem), ki bodo vzgajali dodatne pasme prašičev, kapitalce, in to v prosti reji. Tako namerava v zorilnice spraviti dodano vrednost. V njih se bodo znašle tudi vse bolj priljubljene mangolice z značilnim mastnim marmoriranim mesom, pod nož pa bodo prišli tudi avtohtoni krškopoljski prašički.
Ocvirki in paštete postali temelj šunk
Začetki tradicije mesarstva v družini Kodila sicer segajo štiri generacije v preteklost, njeno sedanjo podobo pa je mesarstvo začelo dobivati pred štirinajstimi leti. Takrat je ob očetovi najavi upokojitve Janko Kodila prodal svojo dobro stoječe izvozno podjetje, s katerim je dobro služil predvsem z uvažanjem ratan pohištva iz Indonezije. »V Aziji je bila duša, ni pa bilo strasti,« razlaga vrnitev k družinskim koreninam. Povsem novinec v mesarskem poslu ni bil. Še med študijem računalništva, ko je začel odkrivati svojo podjetniško žilico, je vrsto let očetu pomagal pri marketingu, tehnološki podpori in financah. V družinskem podjetju je odkril potencialno bogato zgodbo.
»Bili smo vaška mesarija za Mursko Soboto, ko še ni bilo trgovskih centrov, in mogoče so nas še poznali v Moravskih Toplicah, dlje pa več ne. Odločili smo se, da ne bomo več prodajali hrenovk in piščancev, ker to že počne industrija.« Najprej je padla odločitev, da naredijo ocvirke, res dobre ocvirke. »Industrija je vedno topila slanino, da bi dobila mast, ocvirki pa so bili stranski proizvod. Na koncu so ga dali tudi kot krmo živalim. To logiko smo postavili na glavo. Ocvirke sem naredil kot primarni izdelek, mast pa kot sekundarni. Pri nas so ocvirki vredni, masti pa ne prodamo toliko, kot je proizvedemo.« Sedaj so največji proizvajalci ocvirkov v Sloveniji. Na leto predelajo 500 ton slanine za ocvirke, kar je po Kodilovih besedah veliko tudi v tem delu Evrope. Drugi steber njegovega uspeha pa so bile paštete in butična izdelava suhomesnatih izdelkov.
Ljudje želijo vedeti, kaj jedo
Veliko časa je namenil preučevanju dobrih praks v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Kljub temu je bil prehod na izdelke višjega kakovostnega razreda zelo težaven. »Kupcev takrat ni bilo veliko, naša blagovna znamka pa v širšem slovenskem prostoru ni bila poznana. Prvi pet let si je sledil minus na minus in mislil sem si, da sem se uštel. Banke so nas že odpisale, a filozofije vseeno nismo spreminjali. Nismo se vrnili nazaj na prodajo svežega mesa. Kri je tekla, potem pa se je zadeva obrnila. Zadnjih pet let imamo dobre prodajne rezultate. Konstantno rastemo z 10 do 15 odstotki na leto,« pripoveduje.
Svojemu poslu kljub težkim gospodarskim razmeram ne napoveduje slabih časov. »Vedno bolj je pomembno, kaj človek je, predvsem mlajšim generacijam. Starejše so živele v pomanjkanju. Od hrane so bile zanje pomembnejše neke druge zunanje dobrine. Mladi ljudje pa zdaj hočejo vedeti, kaj jedo. Nikakršne logike ni v tem, da se najprej zastrupiš, potem pa se zdraviš. Vidimo, kam gre industrijska proizvodnja hrane. Hrana je užitna, a dejansko ni več hrana.«
Ostati želijo butični predelovalci
Trenutno zgolj pet odstotkov proizvodnje prodajo na tuje trge. Ta delež bi radi povišali na dvajset odstotkov, in sicer predvsem na germanski trg, ki nam je kulinarično blizu. »Našo šunko že jedo na Japonskem, kjer je prava eksotika. Slovenija je eksotika, Prekmurje je še večja, potem pa delamo samo še 5000 komadov, kar je še večja eksotika,« se muza Kodila. Zvesti želijo ostati predvsem tistim, ki radi pojedo kaj dobrega. Slogan njihovega podjetja je »Ko veš, kaj ješ«. Pa res vemo, kaj dobimo na krožnik?
Kodila si za odgovor vzame dlje časa. »Govorimo eno, delamo pa drugo. To velja tako za proizvajalce kot potrošnike. Pri obeh vlada navidezna realnost. Slovenci radi zagovarjamo, da kupujemo zgolj slovensko kvaliteto. Pa se sprašujem, ali smo Slovenci res najbolj pametni na svetu? Znamo delati najboljšo hrano na svetu? So Avstrijci, Italijani, Francozi ali Nemci slabši od nas?« Ne nujno, mu odvrnem. »Drži. Imajo torej ločeno kvaliteto in ceneno proizvodnjo. Za slovensko prehrambno industrijo je dobro, da smo zavedni in dajemo delo domačim ljudem. Toda strategija slovenske živilske proizvodnje temelji na ceni, torej, da je čim ceneje. To pa ne pomeni, da je tudi nujno boljše. Ljudje imajo omejene proračune za živila; toda obstajajo tudi potrošniki, ki imajo možnost kupovati dražje, a niso ozaveščeni in kupujejo poceni hrano zgolj zato, da imajo lepo hišo in lep avto. Imajo lepo armanijevo obleko, jedo pa drek. Vse je stvar filozofije življenja. Velike trgovine nagovarjajo kupce predvsem na osnovi cene, čeprav se stvari začenjajo tudi tukaj spreminjati.«
