Želje po javni dnevni sobi

High Line v vsako newyorško četrt

»Pričakovanja so kar naenkrat prevelika. High Line pač ne more biti v vsaki četrti. Lahko pa je vsaka mala inovacija v javnem prostoru skromen začetek nečesa tako velikega,« poudarja Sherry Dobbin, direktorica pobude Public Art, a se hkrati strinja: »Na uradnih sestankih za odobritev gradbenih projektov bi morali investitorji od javnih institucij na mizo obvezno dobiti že izdelane konkretne zahteve za ureditev javnih, družbeno koristnih površin v okolici objektov, ki jih želijo zgraditi.« Ob vse dražjih stanovanjih, vse višjih in vse bolj betonskih objektih je namreč žalostno dejstvo tudi vse manjši proračun za ohranjanje javnih površin. Vsi ti dejavniki pa, podkrepljeni z raziskavami, načenjajo zdravje prebivalcev enega kulturno najbolj raznolikih mest na svetu. »Zanimiva je primerjava prednostnih projektov administracij prejšnjega in zdajšnjega župana. Michaelu Bloombergu pravzaprav ne moremo očitati pomanjkanja posluha za javne prostore. Ogromno je vložil v nove parke in prostore, ki so zelo lepo urejeni in funkcionirajo. Tudi precej delovnih mest je s tem ustvaril. A hkrati je prav on zmanjšal sredstva za vzdrževanje, pa še vsa ta nova delovna mesta so za mestni standard preslabo plačana. To niso trajnostne rešitve, ampak slabe rešitve, ki ustvarjajo začarani krog. Administracija župana Billa de Blasia po prvih šestih mesecih dela kaže, da bo v svoje odločitve vendarle večkrat vključila tudi več želja meščanov,« upa Kyle Kimball, predsednik newyorškega centra za ekonomski razvoj. »Delamo vse, da bi obstal še kakšen Grand Central,« zagotavlja Carl Weisbrod, predstojnik mestnega oddelka za urbanizem.

Ena glavnih železniških postaj v mestu, danes skrita med stolpnice midtowna, a zato nič manj veličastna, je še ena s seznama manhattanskih arhitekturnih prvoligašev. Je veliko več kot le postaja s trgovinami, je eno glavnih mestnih stičišč, kjer se navadno prezaposleni prebivalci srečujejo, posedijo ali vsaj postojijo in poklepetajo. Pred petdesetimi leti so jo hoteli investitorji v okoliške novogradnje delno podreti in nadgraditi v še eno stolpnico. Ostri odzivi javnosti so načrte preprečili. Najbolj se je izpostavila nekdanja prva dama Jacqueline Kennedy, ki se je javno spraševala: »Ali ni kruto, da naše mesto umira na obroke, da ga počasi ropamo vseh njegovih spomenikov, vse do točke, ko ne bo ostalo nič, kar bi lahko v vsej svoji lepoti in zgodovinski slavi ponosno pokazali svojim otrokom?« Mesto je znamenito železniško postajo spomeniško zaščitilo.

»Včasih je na oblast laže vplivati od zunaj kot od znotraj,« priznava Weisbrod, ko odgovarja na vprašanje, kdo v mestu dejansko odloča – izvoljena politika ali lobiji. In takoj potolaži, da je vendarle vse več komercialnih projektov, ki jih investitorji gradijo po načelu trajnosti. »Tudi v našem mestu smo, tako kot domala povsod po svetu, podlegli modelu neenakomerne ekonomije. Ljudje zato težko vidijo vnovično gospodarsko rast, o kateri že nekaj časa govorimo. Ker govorimo večinoma le o finančnih učinkih. Čas je torej, da se namesto o novih stolpnicah začnemo prednostno pogovarjati o novih javnih površinah,« politično všečno ugotavlja newyorški mestni svetnik Brad Lander. A prav v glavnem odločevalskem zboru mesta so pred kratkim ostro napadli mestno komisarko za promet Polly Trottenberg, ko je s kolegi iz mestne uprave predlagala zgolj birokratsko spremembo, ki bi omogočila boljše načrtovanje mestnega življenja: »Petdeset let smo potrebovali, da smo v enotni dokument povezali prometno in stanovanjsko politiko. Ko smo to končno naredili, so nas obtožili revolucionarstva. A zdaj imamo končno realno podlago, celo zavezo, da začnemo graditi tudi na kakovostnih javnih prostorih.«

Javni prostori kot dnevne sobe

Centralni park, še ena newyorška znamenitost prve kategorije, je dobičkonosen. Z donacijami meščanov in trženjem nekaterih programov zasluži več, kot porabi za svoje osnovno delovanje. Zato so se že pojavile ideje, da bi ga višje obdavčili in denar preusmerili v druge parke. Steve Hindy, solastnik in direktor pivovarne Brooklyn, sicer pa donator v več partnerstev in organizacij za boljše javne prostore, takšno logiko zavrača. Priznava, da javno-zasebna partnerstva niso vselej najboljša rešitev za urejanje javnih površin, saj dopuščajo preveč zasebnega vpliva: »Kaj nam o pomenu skupnih površin pravzaprav pove največ? Ljudje jih uporabljajo, tudi če so neprivlačne. Ni torej treba storiti prav veliko. Za začetek je dovolj le pomoč pri tem, da se organizirajo in sami kaj naredijo.«

»Ko sem se pred dvema letoma vključila v zavezništvo za ureditev enega turistično najbolj obleganih območij v mestu, Times Squara, so me sodelavci najprej postavili pred dejstvo, da Newyorčani pač nikoli več ne bodo prišli na ta trg. Pa so prišli. Le prave vsebine smo jim morali ponuditi,« ugotavlja Dobbinova. Niso storili veliko. Del trga so zaprli za promet, namestili stole in mize, postavili nekaj odrov za nastopajoče, izpeljali nekaj kulturnih prireditev... Neonski trg je tudi danes predvsem gigantski oglaševalski pano.

Šele pred šestimi leti so, namesto avtomobilov, nekatere trge in ulice v mestu prvič zasedli stoli. Ljudje so takoj sedli nanje. In po njih posedajo še danes. »Dobra naložba! Verjetno najbolje porabljenih 1,18 dolarja davkoplačevalskega denarja v mestu pa je nakup vsakega od mnogih hulahop obročev, ki jih lahko stari in mladi uporabljajo po manjših parkih.

Pred dvema letoma so na enem od na novo vzpostavljenih malih predmestnih trgov domačini in priseljenci skupaj pripravili ogled predvolilne predsedniške debate... Ljudje v tem mestu pogosto nimajo več niti dnevne sobe, kaj šele balkona ali atrija, zato je takšne prostore treba pospešeno snovati,« poziva Laura Hansen, izvršna direktorica še enega partnerstva za boljšo kakovost življenja – Neighborhood Plaza.

Inventura miselnosti

»Večkrat sem bil na Švedskem. Tam državljani državi plačajo krepko več kot polovico svoje bruto plače. Njihove neto plače so še vedno višje od naših, da o javnih storitvah, ki jih ob tem dobijo, sploh ne izgubljam besed. Pa še prekrasne parke imajo,« k več razuma in socialne miselnosti poziva podjetnik Hindy, nekdanji novinar in poročevalec z več koncev sveta. »O stanju duha v tem mestu je več kot zgovorno, da smo po vsej agoniji s sesutjem dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra zgradili nov, še bolj mogočen nebotičnik (ki po najnovejših podatkih ni niti polovično zaseden, op.a.),« ugotavlja Mindy Thompson Fullilove, profesorica klinične psihiatrije in javnega zdravja na prestižni newyorški univerzi Columbia. Kakovost življenja v mestu je že tako slaba, pravi, da se pri mnogih ljudeh pojavljajo bolezenski znaki, ki jih doslej še ni videla.

»Štiri stvari so pomembne za uspešno mesto. Ob ponudbi dovolj plačanih delovnih mest še dostopne cene stanovanj ter vključevanje prebivalcev v inoviranje mestnih vsebin in osmišljanje novih javnih prostorov. Zagovorniki zgolj in samo gospodarske rasti bi morali vedeti, da trenutno na svetu rast poganjata le dve panogi – energetski viri oziroma dobrine in inovacije,« imetnikom kapitala na dušo polaga podpredsednik Fundacije Ford Xavier de Souza Briggs. A le redko koga se takšni pozivi tudi zares dotaknejo. Nobeno presenečenje torej ni, da socialno bolj občutljivo politiko novega župana de Blasia skorajda z gnusom zavračajo, jo označujejo za socialistično (kar je v ZDA precej hujša oznaka kot v sodobni Sloveniji) in napovedujejo finančni kolaps mesta. Skorajda vsi po vrsti še vedno tarnajo tudi o posledicah krize (kljub temu, da so se dobički že zdavnaj vrnili). Dobbinova upa: »Kriza je pravzaprav najboljši čas za izboljšave. Takrat ekonomija ni tako agresivna, tudi pretok ljudi je manjši. Hkrati pa se ravno v najtežjih razmerah rodijo najboljše ideje. Ki niso nujno tudi najdražje.«

Medtem se pol ure hoda od High Lina, ob jugovzhodni obali Manhattna, skupina zelo dobro organiziranih prebivalcev še ene od vse bolj priljubljenih sosesk, Lower East Side, z dobrodelnimi akcijami in pozivi donatorjem loteva projekta Low Line. Radi bi obudili opuščeni rov podzemne železnice in v njem uredili še en urbani park. Računajo, da bodo z vso sodobno tehnologijo, ki je na voljo, v rov »pripeljali« dovolj svetlobe, da bo v njem uspevalo tudi zelenje. Prve sprehajalce bi radi vanj sprejeli čez štiri leta.