Zato me v bistvu kar malo preseneča, da se danes mladim v trgovini s političnimi programi zdijo vsi enako bedni in da jim je popolnoma vseeno, katera stranka bo jutri odločala o njihovi usodi. Da so v svetu, kjer je po pravilu vse že skoraj fanatično razvrščeno in se za vse, od mobitelov do geotrikotničkov ve, na katerem koncu vrednostne lestvice se nahajajo, vsi politiki enako »zeh zeh«.
Te dni priljubljena obrazložitev tega fenomena je, da je z mladimi nekaj zelo narobe, da niso le apolitični, ampak tudi apatični, anemični in asocialni. Ali pač nekaj drugega na a. A kdaj, se ob tem sprašujem, z mladimi še ni bilo vse narobe in kdaj se besedna zveza »današnja mladina« še ni uporabljala za poimenovanje vesoljcem najbolj sorodnih človeških bitij, ki jih nihče niti pod razno ne razume?
Kolikor jaz vem, še nikoli, a kljub temu je vedno znova današnja mladina res čudna in res posebna in res grozna in res napačna. Razlika je le v tem, da sta bila še malo nazaj za naše čudaštvo kriva televizija in Černobil, danes pa so krivci internet, videoigrice, facebook, Steve Jobs, chemtrailsi, obvezno cepljenje in Conchita Wurst.
A vseeno sem prepričan, da bi morali nujno dopustiti tudi možnost, da z mladimi ni prav nič narobe in da za njihovo neudeležbo na zadnjih volitvah in za izkazano nezanimanje za politična dogajanja doma in v Evropi obstaja drugačna razlaga.
Spomnite se samo, kako je, denimo, Študentska organizacija nedavno pozivala študente na ulice in trge in kako so se številni povabilu z veseljem odzvali, čeprav je bilo več kot očitno, da mnogi med njimi niso najbolje vedeli, za kaj točno gre, razen da gre za šolnine.
In zdaj mi, prosim, odgovorite: v čem so se ti študentje razlikovali od volilcev DeSUS, ki jih ravno tako ne zanima nič drugega kot njihove penzije? V čem so se razlikovali od volilcev SDS, ki strumno poskočijo vsakič, ko zaslišijo besedo UDBA? V čem so se razlikovali od tisočih državljanov, ki jim je v življenju, ko gre za politiko, pomembno samo to, da na oblast ne pride Janez Janša? So vsi ti volilci res bolj politično ozaveščeni od apolitične in apatične mladine? Ali se zgolj prižigajo na druge gumbe? Ki jih nihče ne pritiska.
Ja, če bi res držalo, da se mladih v Sloveniji ne da nagovoriti ali da se z njimi ne da manipulirati enako preprosto kot s starimi zblojenimi bebci, bi bil Aljoša Bagola najbrž že dolgo brez službe. Seznam neumnosti, ki so jih mladim podtaknili s cenenimi trženjskimi triki, je pač tak, da bi mu zlahka dodali še kakšno s podpisom Dejana Židana ali Franca Bogoviča, če bi se le potrudili.
Je pa res, da mladih, ki se odzivajo na itak-valda-ful-kul-orto slogane naših trženjskih gurujev, ne morete podžgati s preganjanjem rdečih zvezd ali s floskulami o novih poglavjih zgodovine.
Politika pač že dolgo ne govori njihovega jezika. Kar, da ne bo slučajno pomote, ne pomeni, da bi se morala Alenka Bratušek in Igor Šoltes pogovarjati kot dva zadeta srednješolca (»Dej mi front sit, stara, ne bit pizda!« – »Ej, kva si tak piflar, človk!«), ampak da bi bilo treba tu pa tam najresneje načeti tudi kakšno temo, ki se mladih neposredno dotika. Ker najbrž niso zgolj šolnine tisto, kar mlade danes zanima in skrbi, in ker so te teme še kako pomembne za celotno družbo.
Prav neverjetno je, koliko časa in medijskega prostora lahko naša politika nameni debatam, ki zadevajo zgolj peščico posameznikov, medtem ko se vse bolj zdi, da obstaja med našimi strankami tajni pakt o nenagovarjanju mladih volilcev. Če jih pač nihče ne poziva na volitve in se posledično volitev ne udeležijo, so na koncu vsi na istem, predvolilni boj ostaja enakovreden oziroma obvladljiv.
Le tako je mogoče vsaj za silo pojasniti, kako je lahko tedne in mesece v medijih prisotna maloumna debata o povsem obskurnem zakonu o arhivih, medtem ko se je o zakonu o visokem šolstvu razpravljalo bolj ko ne na ulici.
Politika, ki nagovarja starejše občane, pač ne potrebuje dolgoročne vizije, ne potrebuje visokoletečih načrtov za prihodnost, ampak se lahko mirno ukvarja z višinami pokojnin in polpreteklo zgodovino, se povezuje, stopa skupaj in na koncu še prevzema odgovornost.
Če želijo nove stranke zares spremeniti pravila igre in prepričati mlade volilke in volilce, da se udeležijo naslednjih volitev, bodo morale medijem dobesedno vsiliti drugačen diskurz in pri njem vztrajati, diktirati izbiro tem in se izogibati njihovi banalizaciji s strani prekaljenih političnih mačkov. Pri tem bo seveda še vedno obstajala določena nevarnost, da v njihovih očeh ne izpadejo dovolj kul in jim zato glasove poberejo stari norčki, pirati ali celo kakšen zapornik, a to je pač tveganje, ki ga bodo morale sprejeti.
