Poglejmo najprej, kaj je Sloveniji naložil Bruselj. Ključni pogoj je povezan z zniževanjem čezmernega primanjkljaja in javnega dolga, ki bo letos zaradi sanacije bank že presegel 80 odstotkov BDP. Rok je neusmiljen: konec leta 2015. Še pred tem bo morala država pripraviti nekakšen skrbni pregled zdravstvene blagajne. To med vrsticami verjetno pomeni, da bo ta prispevala svoj delež k javnofinančni sanaciji. Do konca leta 2014 čakata novo vlado še priprava »celostnega socialnega sporazuma s sindikati« in dogovor o novi pokojninski reformi. Že na prvi pogled gre za načrt, ki novi vladi obljublja le »kri, znoj in solze«. Težko si je predstavljati, kako bi ga lahko izpeljala koalicija štirih ali petih strank. Med njimi bo ena zelo verjetno predstavljala interese upokojencev, druga – v primeru zmage levega pola – je nekakšna naravna zaveznica sindikatov, vse pa bodo v pomembni meri vezane na volilce iz javnega sektorja. Tudi nove stranke, ki iščejo prostor bliže sredini, se bodo znašle pred dilemo, ki jo je imela lani Alenka Bratušek: je pametneje takoj prevzeti oblast z ekonomskim programom, ki ti ga napiše Bruselj, ali čakati v opoziciji na novo priložnost, ki je morda nikoli več ne bo, in s tem tvegati svoj obstoj na političnem prizorišču?
V tej koaliciji nenačelnosti, »naravnih« konfliktov interesov in špekulacij je jasno le eno: časa za »širšo razpravo« o tem, »kdo smo in kam gremo«, po volitvah – vsaj v razmerju do Bruslja – ne bo. Novi vladi bi lahko morda šle na roko nekatere druge okoliščine. Šibkejša moč Evropske ljudske stranke, idejne matere zgrešene varčevalne paradigme, ki je pomagala gospodarsko potopiti države južne Evrope, bi se lahko v kombinaciji z večjim vplivom evroskeptikov v evropskem parlamentu odrazila v morebitni omilitvi bruseljskega primeža. A na to vsaj na kratki rok ne gre pretirano staviti. Priporočila državam članicam prihajajo iz dobro utečenih mehanizmov bruseljske birokracije, ki so pogosto »neodvisni« od političnih odločitev. Ti centri moči svojo strogost še posebej radi trenirajo na manjših članicah. Hkrati je od letos na izpolnjevanje makroekonomskih pogojev vezano tudi črpanje evropskih sredstev iz nove finančne perspektive, ki se konča leta 2020. Torej ključni finančni vir, ki naj bi v Sloveniji spodbujal rast investicij. V dogovorih z Brusljem bomo potrebovali vrhunske pogajalce, saj vložki še nikoli niso bili tako visoki.
Resnici na ljubo so zadnja, ostrejša opozorila iz Bruslja v Sloveniji razgalila marsikaj in marsikoga. Najprej vlado Alenke Bratušek. Ta se je namreč potem, ko je decembra lani nad vodo obdržala največje slovenske banke, pri nadaljnjih korakih ustavila. Raje kot prestrukturiranja podjetij se je lotila pisanja nove koalicijske pogodbe, ki je že nekaj mesecev pozneje postala mrtva črka na papirju. Državne banke, ki jim je kot nagrado za nedelo namenila še prikrite tekoče subvencije v obliki obveznic, in slabo banko je – če odštejemo zadnji sklep vlade, ki je Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) naposled določil kriterije za delo – prepustila same sebi. Simbolna, sicer podedovana zgodba odhajajoče vlade je Cimos, ki mu je Bruselj posredno namenil skoraj tretjino priporočil, a mu zdaj po skoraj dveh letih takšnih ali drugačnih poskusov »reševanj« grozi potop. Razlika med resničnostjo in sanjami ne bi mogla bolj očitna. Medtem ko se potaplja Cimos, ki v Sloveniji zaposluje 3000 ljudi, na Gospodarski zbornici Slovenije zatrjujejo, da ima naša država ob »pametni organizaciji« potenciala za 118.000 novih delovnih mest. Politiki nas namesto, da bi opravljali svoje delo, raje strašijo z »neoliberalnim« Zahodom in pri tem pozabljajo, da se je v ZDA in Nemčiji v reševanje avtomobilske industrije in iskanje premostitvenih posojil vključil sam vrh države.
Hkrati nam je Bruselj ponovno pokazal vsebinsko šibkost in izpraznjenost pomembnega dela političnih opcij. Predvsem nove vse stavijo na preganjanje korupcije. Res je ta ena od rakavih ran naše države, a njene posledice je mogoče odpraviti zgolj v kombinaciji z drugimi, ne zgolj represivnimi ali »etičnimi« ukrepi. Zaskrbljujoče je, kako malo pozornosti nova stranka, zbrana okrog Mira Cerarja, po dosedanjih nastopih posveča ustvarjanju delovnih mest. Statistika je še vedno neusmiljena. Kljub prvim znakom gospodarskega prebujanja je bilo na zavodu za zaposlovanje v prvih petih mesecih letošnjega leta v povprečju prijavljenih skoraj 126.000 brezposelnih oseb. To je tri odstotke več kot v primerljivem obdobju lanskega leta. Še vedno ni izključeno, da nas na srednji rok čaka okrevanje brez rasti zaposlenosti (jobless recovery), ki so ga v prejšnjem stoletju dvakrat imeli v ZDA. Prav zato je odgovornost nove vlade toliko večja. Od nje upravičeno pričakujemo inovativne pristope pri iskanju finančnih virov za spodbujanje domače potrošnje (poceni posojila Evropske investicijske banke, hitrejše črpanje evropskih sredstev…), sistemsko ureditev lažjega razdolževanja velikih in srednjih podjetij ter prepoznavno ekonomsko politiko, ki ne bo le gasila požarov. Ostalo bodo opravili izvozniki in podjetniki, če se bodo le lotili iskanja priložnosti v zelenih tehnologijah, lesni predelavi, malem gospodarstvu…
Ne gre se slepiti. Čeprav je bilo v Bruslju in okrog njega v zadnjih letih marsikaj narobe, moramo – prosto po Urošu Čuferju – vsaj del domače naloge opraviti sami. Četudi bodo tam tudi na »ideološki« ravni dokončno spoznali, da se javnofinančnih težav ne da rešiti brez gospodarske rasti, nam to ne bo pomagalo, če rasti ne bo.