Kljub nezadovoljstvu in precejšnji zamudi pri gradnji stadionov ter posodobitvi letališč, kljub stotinam nedokončanih projektov, ki so povezani ali ne z nogometnim cirkusom, pa svetovno nogometno prvenstvo bo. Predsednica države Dilma Rousseff celo meni, da bo to »pokal pokalov«. S tem namiguje, da se največja svetovna športna prireditev po 64 letih vnovič vrača v deželo, ki je osvojila največ pokalov – v domovino nogometa, sonca in zabave, a tudi domovino z bolj temačnimi platmi. Ljubitelji nogometa težko razumejo, da del prebivalstva Brazilije, nogometne velesile, nasprotuje svetovnemu prvenstvu, ki se začenja prihodnji teden.
Toda to je dežela kontrastov in skrajnosti, z ogromnimi socialnimi in dohodkovnimi razlikami. Brazilija spada med deseterico držav z največjo stopnjo neenakosti na svetu; po podatkih tamkajšnjega inštituta za statistiko je 10 odstotkom najbogatejših leta 2011 pripadlo 44,5 odstotka celotnega dohodka države, 10 odstotkom najrevnejših pa le 1,1 odstotka. Podatki OZN govorijo, da v revščini ali skrajni revščini še vedno živi 18,6 odstotka Brazilcev ali 37 od 201 milijona prebivalcev. Naselja, kjer v skrajnih razmerah životarijo milijoni revnih, se širijo okoli najmodernejših in najrazkošnejših stavb v mestih, ki se lahko pohvalijo z največ zasebnimi helikopterji in luksuznimi avtomobili na svetu – in kjer je ob mehki in melodični portugalščini in prijaznosti ljudi težko predstavljiva visoka stopnja nasilja, ki vlada na ulicah. Ozemlje Brazilije meri več kot 8,5 milijona kvadratnih kilometrov in je razdeljeno na 27 zveznih držav. Prebivalstvo je zelo različno: od amazonskih staroselskih plemen, ki ne želijo stikov z našo civilizacijo, do potomcev afriških sužnjev, evropskih belcev in raznorodne mešanice, ki je sčasoma nastala v tem talilnem loncu.
Neuresničeni cilji
Do prihoda Lule da Silve na oblast (2003–2011) pred enajstimi leti je bila Brazilija zaspan velikan, pogreznjen v revščino. Njegova politika je državo korenito spremenila, izvlekla iz revščine okoli 30 milijonov ljudi in jo katapultirala na šesto mesto med svetovne gospodarske velesile ter stopila na vidno mesto v mednarodnem dogajanju. Leta 2007 jo je Mednarodna nogometna zveza (FIFA) izbrala za gostiteljico letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva. Vlada je takrat ocenila, da bo za gradnjo in obnovo dvanajstih stadionov v dvanajstih mestih, ki bodo v prihodnjih tednih gostila 32 državnih nogometnih reprezentanc in 60 tekem, potrebovala 800 milijonov evrov. Zdaj kaže, da bo končni račun vsaj trikrat višji, znašal naj bi 2,7 milijarde evrov. Razlogi za tako podražitev še niso povsem jasni, omenjata pa se korupcija in slabo načrtovanje projektov. Investicija bo po podatkih FIFA znašala toliko, kot sta za organizacijo nogometnih prvenstev namenili Nemčija (2006) in Južna Afrika (2010) skupaj.
Gradnje in obnove stadionov niso zaključili pravočasno, to je do lanskega decembra, kot je zahtevala FIFA. Posamezne objekte so dokončali komaj pred 15 dnevi, nekatere precej na silo, druge še opremljajo ali v njih nameščajo digitalno tehnologijo za prenos tekem, kot denimo na stadionu Arena Corinthians (Itaquerão) v Sao Paulu, kjer naj bi bila prihodnjo sredo prva tekma (med Brazilijo in Hrvaško). Pojavljajo se tudi kritike, da so bili štirje stadioni, ki sprejmejo več deset tisoč gledalcev, zgrajeni v mestih, ki nimajo profesionalnih nogometnih moštev, zato po prvenstvu ne bodo nikomur služili in bodo postali »beli sloni« za vzdrževanje. Tak primer je stadion v glavnem mestu Brasilia, ki je stal 625 milijonov evrov, kar je trikratnik predvidene vsote. Drug tak stadion je zrasel v Cuiabaju, glavnem mestu zvezne države Mato Grosso, z dvema amaterskima ekipama, ki na svoje tekme privabita največ 500 gledalcev, zgradili pa so nov stadion za 45 tisoč obiskovalcev. Brazilsko javnost je razburilo tudi devet smrtnih primerov nesreč pri gradnji stadionov, za katere krivijo delodajalce, ker niso poskrbeli za varnost pri delu.
To pa še ni vse. Osem milijard dolarjev (okoli 5,8 milijarde evrov) je vlada namenila za posodobitev 270 letališč, gradnjo podzemne železnice in druge infrastrukturne projekte v mestih, kjer bo potekalo prvenstvo. Vsa ta infrastruktura je danes zgrajena večinoma le napol ali pa se dela še niso začela, nekatera pa so tudi odpovedana, ker s tehničnega vidika niso izvedljiva. V Belo Horizonte so denimo odpovedali gradnjo podzemne železnice in mednarodnega terminala na tamkajšnjem letališču, v mestu Salvador se bodo gradnje metroja lotili šele po svetovnem prvenstvu, nedokončana je ostala posodobitev mednarodnega letališča v Rio de Janeiru, v Manaosu pa so se odrekli enotirni železnici, ker gradnja ni tehnično izvedljiva. Ta sistem nameravajo zgraditi v mestu Cuiaba po svetovnem prvenstvu, stal pa naj bi 600 milijonov dolarjev (okoli 436 milijonov evrov) za pičlih 22 kilometrov dolžine. »O resnični ceni so lagali (politiki), zdaj pa še lažejo, da bo železniški projekt zaključen decembra,« pravi predsednik nevladne protikorupcijske organizacije Moral, pravnik Bruno Boaventura.
Svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji bo po sedanjih ocenah stalo najmanj 10 milijard evrov in bo tako najdražje v zgodovini. Če k temu dodamo še stroške olimpijskih iger 2016, bo skupni izdatek za obe prireditvi znašal najmanj 19 milijard evrov. Pri tem pa niti ne bo dosežen prvotni cilj, to je modernizacija mest in infrastrukture v državi. Ob kandidaturi za ti dve športni prireditvi je ljudi prevevalo veliko upanje, saj so ju videli kot možnost za rešitev mnogih težav, podobno kot je bilo v Barceloni leta 1992. Obljube so bile velike, a izpolnili so komaj osnovne in zgradili le najnujnejše objekte, da se prvenstvo lahko izpelje.
Že leta v javnost pritekajo informacije o korupciji, ki spremljajo te dejavnosti, ljudje pa so se zdaj zavedli, da se javni denar pretaka v zasebne roke, pravi brazilski novinar Jacobo Rivero. Nekdanji minister za šport Orlando Silva je leta 2011 zapisal: »Svet bo lahko videl moderno in inovativno državo«; pozneje je bil zaradi podkupovanja odstavljen. Zdaj predsednica Rousseffova zagotavlja, da projekt razširitve in posodobitve letališč ni bil mišljen za to svetovno prvenstvo, enako opravičujejo neizvedene projekte tudi guvernerji zveznih držav in drugi politiki.
Po drugi strani brazilsko zvezno računsko sodišče ugotavlja izgubo več kot milijarde realov (okoli 324 milijonov evrov) prihodkov iz naslova davčnih in carinskih dajatev, ker je Mednarodna nogometna zveza (FIFA) pri brazilski vladi izposlovala davčne olajšave za podjetja, ki svetovno prvenstvo sponzorirajo. Med njimi se omenjajo Adidas, letalska družba Emirates, Coca-Cola in pivovarna Budweiser. Oprostitev plačevanja carin in davkov na uvoz ter prodajo izdelkov teh podjetij (od medalj, gradbenega materiala do zdravil) v času prvenstva naj bi omogočal tako imenovani pokalni zakon iz leta 2010. FIFA, ki z vsakim svetovnim prvenstvom napolni svojo malho z okoli 5 milijardami dolarjev, je v Braziliji še pred začetkom tekem zaslužila 1,38 milijarde dolarjev s prodajo vstopnic in pravic za televizijske prenose ter drugih marketinških zadev, kar je za 10 odstotkov več kot v primeru svetovnega prvenstva v Južni Afriki. Tokrat ji je celo uspelo doseči, da bodo lahko na stadionih prodajali pivo (sponzorskih proizvajalcev seveda), čeprav je prodaja alkoholnih pijač na športnih prireditvah sicer prepovedana.
Pacifikacija revščine
Brazilske zvezne in lokalne vlade se ubadajo tudi s problemom zagotavljanja varnosti med prvenstvom. Za ta namen so mobilizirali okoli 180 tisoč policistov in pripadnikov vojske, ki bodo patruljirali po mestih in športnih prizoriščih od 23. maja do 18. julija. Stroški varnostnih ukrepov bodo znašali 260 milijonov evrov. Po statističnih podatkih se v Braziliji zgodi 23 do 25 umorov na 100 tisoč prebivalcev (v Evropi je na primer povprečje 3,5). Čeprav zaradi velikosti in števila prebivalstva ne sodi med najnevarnejše države na celini, pa ima največje skupno število umorov na svetu, to je okoli 50 tisoč na leto oziroma več kot milijon v zadnjih dvajsetih letih. V zadnjih letih je v velikih mestih število umorov upadalo, v Sao Paulu s 50 na 10 na 100 tisoč prebivalcev in v Rio de Janeiru s 60 na 16, vendar je v tem letu znova v vzponu, od januarja do aprila so v istoimenski zvezni državi zabeležili že 965 umorov.
Pred petimi leti je vlada uvedla program tako imenovane pacifikacije favel v Rio de Janeiru, v katerih živi nekaj milijonov ljudi. Z obsežnimi policijskimi operacijami so prevzeli nadzor v teh revnih naseljih v središču mesta, ki so jih dotlej obvladovali narkokarteli in druge tolpe. Po zavzetju so tam odprli postaje s posebnimi policijskimi enotami, pripravljenimi za sodelovanje s prebivalstvom. V skoraj vseh primerih pa so se tolpe zatekle v drugih favele na obrobju mesta, od koder delujejo še naprej. V nekaterih občinah so se politični veljaki odločili odstraniti barakarska naselja, s čimer so sprožili proteste. Policijska intervencija je skoraj vedno terjala več življenj, običajno nedolžnih. Brazilska policija slovi kot ena najbolj skorumpiranih institucij, po navadi uporablja čezmerno nasilje brez potrebe, kar je tudi ena od tem sedanjih protestov.
Drugo grožnjo varnosti za vlado predstavljajo ulični protesti, ki so jih napovedali tudi za čas prvenstva. Botruje jim nezadovoljstvo javnosti v zvezi s pripravami in stroški prvenstva, pa tudi zaradi slabih socialnih in delovnih razmer. Paradoksalno je, da so izbruh nezadovoljstva sprožili mladi, ki so po zaslugi razvojne in socialne politike vlade Lule da Salve in Dilme Rousseff izšli iz revščine in dobili priložnost za izobraževanje.
Do prvih množičnih protestov je prišlo junija lani v Sao Paulu in Rio de Janeiru, navidezno zaradi povišanja cen javnega prevoza v Sao Paulu za 20 centov reala (0,07 evra). Vendar se je kmalu izkazalo, da gre za odziv ljudi na porabo proračunskih sredstev za organizacijo svetovnega prvenstva, medtem ko za posodobitev izobraževalnega in zdravstvenega sistema ter javnega transporta vlada nima denarja. Protesti so se hitro razširili po vsej Braziliji, udeležilo se jih je več milijonov ljudi, ki so izkoristili nogometni dogodek Pokal konfederacije 2013, da so svet opozorili nase in na svoje zahteve. Policijska represija je bila brutalna, terjala je več deset življenj in na stotine ranjenih ter privedla do množičnih aretacij. Takrat so proti policijskemu nasilju v Braziliji povzdignile glas celo mednarodne organizacije za človekove pravice kot Amnesty International. S protestniki so solidarizirali tudi nekateri brazilski zvezni igralci, denimo zvezdnik Neymar, ki je dejal: »Vselej sem upal, da ne bo treba iti na cesto in od vlade zahtevati boljšega (javnega) prevoza, izobraževanja, zdravstva in varnosti, ker je to dolžna zagotoviti.«
Pozneje so se ulični protesti nadaljevali v manjšem obsegu, deloma zaradi nasilja, ki so ga sprožili pripadniki Črnega bloka, ki so se pomešali med mirne protestnike in začeli razbijati izložbe trgovin in bank ter zažigati avtobuse in avtomobile, deloma pa zato, ker so se preselili na splet in se aktivno vključili v socialna omrežja ali v sindikalne organizacije in leve politične stranke. Sindikati pa so ob tem zaznali priložnost, da od vlade in zasebnih delodajalcev izsilijo boljše plače in pogoje dela.
Množične stavke in protesti so vnovič zaživeli aprila letos. V začetku maja so se v petdesetih mestih po državi ljudje zbrali na ulicah v protestu proti svetovnemu prvenstvu, shodom so se pridružili nekateri stavkajoči sindikati, denimo avtobusnih prevoznikov in muzejskih uslužbencev, pa gibanje delavcev brez strehe in nekatere politične stranke, kot sta Združena delavska socialistična stranka (PSTU) in Svobodna socialistična stranka (PSOL). Profesor za komunikologijo na zvezni univerzi v Riu de Janeiru, Fabio Milani, pravi, da gre »za kvalitativni preskok zaradi združevanja organiziranih skupin v ljudsko gibanje, ker je poprej vsak hodil po svoje«. Parola sedanjih protestov se glasi: »Copa sem Povo: To na rua de novo! (Pokal brez ljudstva: ponovno na ulice!). Na transparente so tudi zapisali: »FIFA go home« ali »Tourist, don't come to the World Cup, danger country«.
V dneh tik pred začetkom svetovnega prvenstva številni sindikati grozijo s stavkami in demonstracijami, med njimi tudi delavci podzemne železnice v Sao Paulu in pa okoli dva milijona zveznih funkcionarjev, ki napovedujejo stavko za 10. junij. Stavko med prvenstvom napovedujejo tudi sindikati zasebnega sektorja v prehranski, kemični, tekstilni in metalurški industriji ter v hotelirstvu. Predsednik Enotne delavske centrale (CUT) Darby Igayra je pred dnevi izjavil: »Pritisk gibanj, vključno s protestniki in nasilnimi spopadi s policijo, bo velik, vendar nočemo, da se ponovi lanskoletna situacija.« Poleg tega je hekerska skupina Anonymous vdrla v internetno mrežo brazilskega ministrstva za zunanje zadeve in opozorila, da bo med prvenstvom izvedla podobne internetne napade na sponzorska podjetja svetovnega nogometnega prvenstva.
K vsemu temu velja dodati, da bodo 5. oktobra letos v Braziliji predsedniške volitve. Do letošnjega januarja je veljala za favoritinjo zdajšnja predsednica, ali bo to tudi po prvenstvu, pa je veliko vprašanje. Javna podpora svetovnemu nogometnemu prvenstvu je po podatkih časopisa Folha iz Sao Paula padla z 79 odstotkov leta 2008 na 52 odstotkov februarja letos. Danes samo še 36 odstotkov Brazilcev meni, da bo imela Brazilija kakšno korist od tega. Analitiki domnevajo, da bo pomenilo »kruha in iger«, če bo brazilska nogometna reprezentanca znova postala svetovni prvak, če ne bo, pa bodo za politično kasto nastopili precej težki časi.