V oči pa bode podrobnost, ki je, kolikor vem, nihče ne problematizira. Uršula Cetinski je namreč aktualna direktorica Slovenskega mladinskega gledališča; tam je svoj drugi zaporedni petletni mandat začela leta 2011, kar pomeni, da do njegovega izteka manjkata še najmanj dve leti. Zakaj, s kakšnimi argumenti in razlogi, po kakšni logiki zapušča svoje odgovorno delovno mesto sredi mandata? Nisem zasledil informacije, da bi odstopila ali da bi jo zamenjali; celo resnejših pripomb na njeno delo v SMG ni bilo. Zdaj bo »prisiljena« odstopiti, vendar iz varne pozicije novega petletnega mandata. To je lahko razumljivo, ni pa povsem korektno, predvsem zato ne, ker anticipira možno slabo občo prakso z zgledi v politiki in splošno matrico v ekonomski sferi. Da ne bo nesporazuma in pretirane jeze: ne gre za kolegico Uršulo osebno, o problemu nikakor ne želim razpravljati ad personam, temveč me vznemirja simptom. Podobno zgodbo smo spremljali tudi ob imenovanju nove intendantinje HNK v Zagrebu, tega je veliko. Če hočem ali ne, mi na ušesa pridejo glasovi o tem, da se direktorji javnih zavodov in njihovi pomočniki sredi mandatov prijavljajo na razpise kot kandidati za direktorje – drugih javnih zavodov. Kako je sploh mogoče razumeti takšna ravnanja? Da si iščejo bolj ugodno, bolj ugledno ali pa preprosto boljšo službo? Menda so med njimi tudi takšni, ki se prijavljajo kar na vse javne in manj javne razpise, pa ni vrag, da enkrat ne bo »ratalo«. Uršuli Cetinski je »ratalo« že prvič, za kar ji gredo vse čestitke, Dubravko Vrgoć pa je politika skoraj prisilila, da menja službo. Zanimivo pa bo slišati, kako bo naš minister argumentiral potezo, s katero je sicer poskrbel za »nemoteno delovanje« velike nacionalne institucije, hkrati pa neko drugo hišo umetnosti, sicer »samo« mestno, ki pa prav tako sodi v njegovo pristojnost, vsaj destabiliziral, če že ne pahnil v krizo, pa četudi je nemara »že vse zmenjeno« in urejeno »na najboljši možni način« in so zato takšne tečne in pikolovske pripombe čisto odveč. In kako se počutijo zaposleni, ki lepega dne izvejo, da »njihov« direktor išče službo drugje, oni pa ga preprosto več ne zanimajo? So ga sploh kdaj v resnici zanimali? Gledališki direktor ni samo direktor, marveč odločilen ustvarjalec in usmerjevalec skupinskih in posamičnih kreativnih energij v ansamblu, idejni oče ali kar temeljni avtor umetniških dosežkov gledališkega kolektiva. Kako bo minister svojo potezo razložil igralcem in drugim umetnikom v SMG ali kakem drugem tako obglavljenem kolektivu? Naj svojo potezo pojasnjuje z običajnimi frazami o legalnosti vseh postopkov ali pa, kar je bolj verjetno, ostane modro tiho (kajti: komu mar!), se bosta tako njegova argumentacija kot ravnanje direktorja javnega zavoda spotaknila ob kamen, ki nemarno odvržen leži v prahu pred njunimi nogami in nosi ime po praprababici Etiki.
Nedvomno ima vsak človek pravico, da kadarkoli zamenja službo – če jo sploh dobi. Toda pri direktorjih javnih institucij se to splošno pravilo nekoliko zaplete. Direktor javne (kulturne) institucije namreč ob imenovanju dobi mandat, z njim pa ob širokih pooblastilih tudi veliko odgovornost. Ob nastopu mandata podpiše pogodbo, s katero se zaveže, da ga bo izpeljal v celoti ali v obsegu, ki je določen s pogodbo in zakonom. V evropskih družbenih in kulturnih okoljih velja pravilo, da se pogodb ne prekinja in mandatov ne vrača po nemarnem. Zaupane mandate je treba izvršiti do konca. Pika. Lahko si samo predstavljam, kaj bi se zgodilo, na primer, gledališkemu intendantu nekje v Nemčiji ali primerljivemu impresariju v Franciji, ki bi lepega dne sporočil svojemu ansamblu, da jih zapušča, ker je dobil »zanimivo« ponudbo, ki je zanj »čisto nov izziv« in je ni mogoče zavrniti. Najprej bi ga uničili mediji. V nadaljevanju bi moral starim delodajalcem plačati astronomske odškodnine. Verjetno pa tudi nikoli več ne bi bil gledališki intendant ali impresarij; prišel bi na neformalno črno listo. Nihče ne mara, ne ceni in ne jemlje resno ljudi, ki ne spoštujejo pogodb in ne izpolnjujejo danih zavez. Zveni nekoliko trdo, za koga morda tudi preveč moralistično in strašljivo, kot da bi nas Zakon kot črn oblak spremljal na vsakem koraku, pod pazduho pa bi morali nositi katekizem, v resnici pa gre le za temeljno etično normo in standard osebnega ravnanja, ki ga je mogoče zlahka ponotranjiti, ne da bi kdaj v življenju brali Kanta. Ni pa treba, da človek ob tem ponotranji tudi funkcijo ali da se ga funkcija oprime kot nekakšna usoda. Vsak trenutek je mogoče s funkcije tudi odstopiti, iz različnih razlogov, tudi osebnih. In če je odstop sprejet in stvari za nazaj urejene, lahko spet vsakdo, »prost bremen in obveznosti«, kandidira na katerem koli razpisu in se poteguje za novo funkcijo. To so tisti minimalni standardi ravnanj, ki bi jih morala ponotranjiti tudi kulturna politika pri na videz obrobni zadevi, kot je iskanje in imenovanje vodstvenih osebnosti javnih institucij. S tem bi poleg praktičnega čuta in vpetosti v politično realno(st) prepoznala in izpričala tudi vrednost simbolne geste, ki jo takšno imenovanje nosi v svojem jedru; geste, ki je lahko pozitivna in destruktivna v isti potezi.