Istrski ribiči še niti niso pošteno odvezali vrvi na umaški rivi, ko jih je GPS opozoril, da so vstopili v slovenske teritorialne vode. Morski volkovi niso mogli verjeti svojim očem, pogledajo še enkrat, in res: na ekranu ladijskega GPS-a Google Earthov zemljevid, na Google Earthovem zemljevidu tik ob hrvaški obali debela rdeča črta, na debeli rdeči črti pa njihova mala ladja.
Preverili so še trikrat, in zares: Google je na svojem slavnem zemljevidu sveta Savudrijsko valo porisal s črtami iz davnega, že pozabljenega sporazuma Ivice Račana in Janeza Drnovška iz leta 2001! Vmes sta že davno umrla tako Račan kot Drnovšek, kakor tudi njun tajni sporazum, sporna razmejitev s slovenskim koridorjem na odprto morje pa tako ostaja samo še na najbolj priljubljenem in najbolj uporabljanem svetovnem elektronskem zemljevidu.
Jezni umaški ribiči, povezani v zadrugo Mare Croaticum, so spisali jezno pismo in ga poslali hrvaški vladi, na naslov ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Niso dolgo čakali, ko je prišel odgovor. »Gre za zasebno podjetje, ki podatke povzema in ocenjuje na podlagi samostojne odločitve o njihovi vrednosti, pri čemer države in državni organi nimajo veliko vpliva,« so jim pojasnili na ministrstvu in na koncu dodali, da si hrvaška vlada »po diplomatski poti že nekaj let prizadeva doseči popravke določenih podatkov, kar zadeva mejo«.
Iz tega je nastala cela manjša afera, saj v vladi niso pojasnili, od kod Googlu »podatki« in od koga jih je »povzel«, toda to ni tisto, kar se mi v vsej tej zgodbi zdi najbolj zanimivo.
IT-podjetje je na »podlagi samostojne odločitve« na svojem interaktivnem elektronskem zemljevidu skrojilo mejo med Slovenijo in Hrvaško in to je zdaj resen meddržavni problem. Problema seveda ne bi bilo, če bi meje iz sporazuma Račan-Drnovšek na svojem zemljevidu narisal kak slovenski izdajatelj šolskih učbenikov ali kitajski proizvajalec računalniških igric – dobro, bil bi, a saj veste, kaj mislim – a tu gre vendarle za Google: zaman so v tej virtualni dobi vsa mednarodna sodišča, meddržavni sporazumi, pomorsko pravo, slavna zgodovina, narodna tradicija, ustava in zakoni, če Google Earth reče drugače.
Hrvaška vlada se tako torej ukvarja z nekim navadnim »zasebnim podjetjem« in »si po diplomatski poti že nekaj let prizadeva doseči popravke določenih podatkov, kar zadeva mejo«, oziroma – v starem političnem jeziku – izvaja diplomatski pritisk na Google.
Medtem ko smo se mi zadnja leta ukvarjali z Jadranko Kosor in Borutom Pahorjem, Sanaderjem, Janšo, Mercatorjem in kvalifikacijami za svetovno nogometno prvenstvo, se je vojna za Piranski zaliv tiho preselila na splet: slovenski torpedni čolni in hrvaški rušilci križarijo po ekranu GPS-a, specialci, potapljači in diverzanti pa »si prizadevajo doseči popravke določenih podatkov, kar zadeva mejo« na Google Earthu.
Ah, sem pomislil, kaj bi bilo, če bi ta Google Earth izumili že prej! Njihovi inženirji bi se pred petindvajsetimi leti sestali v konferenčni dvorani Googleplexa v Silicijevi dolini na rednem ponedeljkovem kolegiju, »povzeli podatke« in »na podlagi samostojne odločitve o njihovi vrednosti« na GPS-u izrisali meje na Balkanu. Pri čemer, in to je pri vsem skupaj še najboljše, »države in državni organi ne bi imeli veliko vpliva«. Svoje vojne bi nato bojevali na Google Earthu: Milošević bi mitingaše povedel v Silicijevo dolino, srbski hekerji pa bi barikade postavljali na GPS-ovem interaktivnem zemljevidu Hrvaške. Koliko življenj bi bilo rešenih, če bi le zemljevide sveta namesto Miloševića in Tuđmana – ali Hitlerja in Mussolinija, Stalina, Putina in drugih amaterskih kartografov – risali Googlovi IT-inženirji!
Prigoda s Piranskim zalivom na GPS-u hrvaških ribičev je seveda smešna – pa je res? – a hkrati lepo pokaže, v kakšnem svetu živimo. Da meje tega sveta kroji veliki svetovni kapital, smo hvala bogu vedeli že prej, a vseeno se je zdelo, da se tako samo reče, ker velike korporacije financirajo cele države in njihove vojne. Zdaj smo se lahko prepričali, da korporativni kapital zares riše meje našega sveta, in to dobesedno.
To več niso giganti kot Krupp, US Steel, Shell ali British Petroleum: danes je to Google, ki na več kot milijon strežnikih po vsem svetu hrani podatke o naših življenjih in vse naše skrivnosti – telefonske pogovore, pisma, fotografije, dokumente, denar in bančne račune – megapodjetje z večjimi strateškimi zmogljivostmi od vseh tovarn orožja, jeklarn in naftnih družb skupaj, ki na »podlagi samostojne odločitve o njihovi vrednosti« vsak dan obrne, »povzame in oceni« trideset petabajtov podatkov. Na kar niti vi niti vaša država, saj ste razumeli, »nimate veliko vpliva«.
Arbitražno sodišče v Haagu bo v nekaj mesecih razsodilo, kako si bomo razdelili Piranski zaliv, naši odvetniki bodo dobili lep denar, premierja pa svojih deset minut po televizijskem dnevniku, toda nobena odločitev nekakšnega abstraktnega sodišča in abstraktne politike ne more spremeniti stvari v dejanskem življenju in dejanskem svetu, tam, kjer živijo resnični, živi ljudje: na Google Earthu.