Referendumska nedelja bo prinesla odgovor na vprašanje, ali so spremembe zakona o varovanju arhivskega gradiva po mnenju volilcev primerne za uporabo. Zakonu, ki je bil sprejet leta 2006, v času prve vlade Janeza Janše, so se prve spremembe obetale že leta 2010. Predlagatelji – ministrstvo za kulturo in arhivarji – so nameravali zakon, kot so tedaj pojasnjevali, prilagoditi digitalni dobi, torej potrebam hranjenja gradiva v elektronski obliki. Nasprotniki spremembe zakona so opozarjali, da se bodo arhivi s tem »zaprli«, zato so organizirali referendum. Na »superreferendumsko« nedeljo, 5. junija 2011, ko so volilci odločali še o pokojninski reformi in delu na črno, je poskus spremembe arhivskega zakona propadel. Po treh letih se zgodba s spremembami ponavlja.
Glasovanje proti vladi
Rezultat referenduma o arhivih leta 2011 je bilo v tedanjem političnem okolju mogoče interpretirati kot glasovanje proti vladi Boruta Pahorja. Po njenem padcu so bile decembra 2011 že predčasne volitve. Po drugi strani se je tedaj v ustavnopravni stroki oblikovalo mnenje, da so referendumi prevečkrat sredstvo političnega obračunavanja. Po protestniški zimi 2012-2013, ko je ljudstvo stopilo na ulice in zahtevalo, da mu politika prizna državotvorno vlogo, se je spremenila ustava. Od maja 2013 tako velja, da je »zakon na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volilcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volilcev«.
V praksi to pomeni, da z referendumom proti zakonu lahko uspe le tisti, ki o svojem prav prepriča približno 340.000 volilcev in njihove glasove na voliščih tudi dobi. Obenem pa več kot toliko volilcev ne sme glasovati proti prizadevanju prvih. Poenostavljeno rečeno, tokrat bodo lahko volilci tudi z neudeležbo prvič posredno glasovali. Na referendumu o arhivih 2011 je proti spremembi glasovalo dovolj volilcev – nekaj več kot četrtina vseh upravičencev –, da bi zakon padel tudi po novih pravilih. Ker pa je bil na »supernedeljo« v središču pozornosti referendum o pokojninski reformi, rezultat in udeležba nista presenetila.
Rekordi brez potrebe
V preteklosti so bili organizirani tudi referendumi, ki novega kvorumskega praga, ki velja od lanskega leta, ne bi presegli. Po letu 1996 je bilo v Sloveniji sedemnajst referendumov, ki so bili izvedeni na voliščih po vsej državi. Dodatna dva referenduma sta bila lokalna. Od sedemnajstih nacionalnih je bilo zakonodajnih petnajst, dva pa sta bila posvetovalna – o članstvu v EU in Natu. Med zakonodajnimi bi jih po novih pravilih padlo osem. Manj kot petino glasov proti uveljavitvam zakonov so namreč uspeli zbrati pobudniki referendumov o volitvah v državni zbor (1996), o železnicah in telekomunikacijah (2003), o odpiralnem času trgovin (2003), o RTV Slovenija (2005), o pokrajinah (2008), o arbitražnem sporazumu (2010) ter pobudniki drugega referenduma o RTV Slovenija (2010) in o družinskem zakoniku (2012).