Enkratna doživetja je sklenilo bliskovito drvenje

Odlično pripravljena

Na svoj raziskovalni izlet sta se zakonca odlično pripravila. Že teden dni prej sta se o občini Krško dodobra pozanimala na spletnem naslovu www.krsko.si. »Zelo lepo urejena in podatkov polna stran. Našla sva obilo zanimivih informacij, tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. Preučila sva možnosti nastanitve, znamenitosti mesta, naredila načrt ogledov in ga shranila v tablični računalnik,« je pojasnila Mariana in pohvalila tudi spletno stran www.visitkrsko.com.

Na pot sta se iz prestolnice z osebnim vozilom odpravila v soboto zjutraj. Prijetno vožnjo je tik pred ciljem, na krožišču pred vhodom v mesto, zmotila tabla z napisom obvoz.

»Sledila sva označbi, a kaj ko sva bila že kmalu prepuščena lastni iznajdljivosti. Zaradi slabe označenosti nisva vedela, kam morava zaviti, in bila sva kar precej zbegana. Ker sva bila prepričana, da se peljeva v napačno smer, sva se odpeljala nazaj do krožišča in nekje po izgubljenih desetih minutah vrtenja v krogu vključila navigacijo.«

Zahvaljujoč slednji sta končno prispela v staro mestno jedro Krškega, parkirala svojega jeklenega konjička in se odpravila do Turističnoinformacijskega centra (TIC). Tam je Mariano in Dimitara čakalo drugo presenečenje. Žal vnovič neprijetno.

»Ko ima hudič mlade…«

»Takoj sva našla TIC, a kaj, ko naju je na vratih čakalo obvestilo, da ob sobotah in nedeljah ne obratujejo. Na spletu tega podatka nisva našla, zato sva bila precej razočarana. Kaj zdaj,« sta se spraševala zakonca in zavila v sosednjo prodajno galerijo Ambienta.

Prijazno prodajalko sta nagovorila v angleškem jeziku in jo prosila za pomoč. Zelo se je izkazala, sta pojasnila: »Svetovala nama je glede izbire hotela in nama namignila, kaj vse si lahko ogledava v mestu. A na žalost sva spet izvedela neprijetno dejstvo – da Mestni muzej Krško ob sobotah odprejo šele ob 12. uri.«

Ura je bila šele 9.30, zato sta izvidnika svojo srečo poskusila z rezervacijo nočitve. Odpeljala sta se do Trga Matije Gubca, kjer je Hotel City. A glej ga, zlomka. Tudi tam se ni izšlo po njunih pričakovanjih.

»V recepciji ni bilo nikogar, zato sva se napotila v hotelsko kavarno, kjer sva naletela na gostoljubnega natakarja. Pozdravila sva ga v angleškem jeziku in mu povedala, da prihajava iz Bolgarije. Z veseljem naju je sprejel – malo smo komunicirali v angleščini, malo pa v srbskem jeziku. Zelo lepo smo se sporazumeli. Pojasnil nama je, da bodo recepcijo odprli šele ob 17. uri in da se bova lahko v sobo namestila šele takrat. Tudi s ponudbo hotelskih sob in cenikom naju je seznanil, nama priporočil ogled gradu Rajhenburg in namignil, kje lahko okusiva pristne lokalne jedi.«

Gostoljubni Marko

Željna novih spoznanj, sta se navdušena popotnika odpeljala do Brestanice – do gradu Rajhenburg. Kulturnozgodovinski spomenik je bil s svojo čudovito prenovljeno grajsko stavbo resnično vreden ogleda in jima bo ostal v lepem spominu, sta zaupala. V pretekle čase ju je s svojimi poučnimi pripovedmi popeljal grajski vodnik Marko.

»Zelo je bil prijazen in gostoljuben. Pogovarjali smo se v angleščini in njegove pripovedi so bile izredno zanimive. Peljal naju je v grajsko vinsko klet, kjer sva se z možem prepustila pokušnji cvička. Zatem sva si sama ogledala prvo in drugo nadstropje – občudovala sva zanimive grajske prostore in razstavljene eksponate muzejev o izgnancih, političnih zapornikih in pregnancih Slovenije v času druge svetovne vojne, razstavo o menihih trapistih ter vinogradniško galerijo. Zelo sva uživala!«

Pika na i prijetnega ogleda je bil obisk grajske kavarne, kjer sta v družbi Marka pokusila izvrstno čokoladno vino. »Z zanimanjem sva prisluhnila njegovim pripovedim o menihih, ki so grad spremenili v samostan in v njem proizvajali okusno čokolado, liker in sire, se nasmejala njegovim zabavnim pripombam in ob slovesu v grajski trgovinici kupila spominek – buteljko čokoladnega vina.«

Enkratno doživetje

Kosilo sta si bolgarska izvidnika privoščila v Gostilni Ribnik. Da je tam zelo prijetno in da se dobro je, sta pojasnila Markov namig, ki ga sta z veseljem upoštevala. Velikih težav z iskanjem nista imela, do cilja jima je pomagala navigacija.

»Kakšna lepa lokacija. Bilo je pravljično – ribniki, zelene sprehajalne poti, igrala za otroke… Pa tudi veliko gostov je bilo, mislim, da so praznovali neki rojstni dan,« je idilično vzdušje opisala Mariana. Tudi glede okusnega naročila z možem nista skoparila s pohvalami. Pri izboru jedi sta upoštevala predloge natakarja. Za predjed sta si privoščila slastno gobovo juho. »Bila je enkratna, postrežena v velikem jušniku, katerega vsebina bi nasitila vsaj pet lačnih ust! In kako okusen svež kruh so postregli poleg! Tudi biftek na žaru s kroketi in naravni zrezek z gobovo omako so nama šli zelo v slast. Joj, kako zelo sva se najedla. Na sladico niti pomisliti nisva upala!« zakonca kar nista mogla prehvaliti gostilniških dobrot.

»Sem se zagotovo vrneva!« sta kramljala med sprehodom okoli ribnika. Uživala sta v sončnem vremenu, opazovala ribiče med muharjenjem in vesele otroške obraze na igrišču.

Nazaj v jedro Krškega

Okoli 13. ure sta končno lahko okusila čare Mestnega muzeja Krško. Tudi tam sta naletela na izjemno gostoljubje zaposlene mladenke, s katero sta prav tako kramljala v angleškem jeziku. Bila sta njena edina gosta, zato se jima je lahko v celoti posvetila. Popeljala ju je skozi vse tri muzejske sklope in jima pripovedovala o pričujočih zgodovinskih dejstvih.

»Super smo se imeli. Celo razstavljeno krinolino in steznik sem imela možnost pomeriti. Enkratno! Po ogledu muzeja smo se peš odpravili do Mencingerjeve hiše, kjer nama je razkazala sušilnico sadja in naju seznanila s številnimi zanimivostmi. Za piko na i nama je svetovala še ogled Valvasorjeve knjižnice, a kaj, ko sva zgolj za nekaj minut zamudila njen obratovalni čas. Ob 13. uri je namreč zaprla svoja vrata. Hm, kako naj si jo sobotni turisti sploh ogledamo? Pa toliko zanimivega sem brala o njej…« je zaupala Mariana.

Med sprehodom skozi zeleni Mestni park Krško sta se izvidnikoma v srce najbolj vtisnila ogleda Hočevarjevega mavzoleja in kapucinskega samostana s cerkvijo. Ta je bila sicer zaprta, zato pa je bilo zaradi poroke in veselih svatov nadvse živahno pred njenim pročeljem.

Kopalniški minusi

Malo čez šestnajsto uro sta se izvidnika vrnila v Hotel City. Kavarniška natakarica jima je prinesla ključ, da sta se lahko namestila v sobi, medtem ko sta se na recepciji prijavila ob dogovorjeni 17. uri.

»Res lepo urejen hotel. Povsod so se prižigale lučke. Zelo lepo in čisto, ena sama belina. Vse se je lesketalo okoli naju,« je lično urejen hotel in sobo, v kateri sta bila nameščena, opisala Mariana. Dodala je, da je nekaj pomanjkljivosti našla le v kopalnici – pogrešala je kakšen obešalnik ali odlagalno površino za oblačila, pa stojalo za milo v kabini za prhanje bi bilo dobrodošlo.

Pred nočnim počitkom sta se izvidnika odpravila na sprehod skozi mesto. »Nekaj ljudi sva srečala le v kavarnicah, sicer pa se ni nič dogajalo. Na sprehajalni poti ob Savi je bilo srečati več živih duš in zanimivo – vsi so naju prijazno pozdravili z 'dan'.«

Nedeljsko jutro sta izvidnika tako kot se za Gospodov dan spodobi – s krepkim zajtrkom. »Vsega je bilo na voljo, od svežega kruha in pečenih jajc do odlične kave. Ničesar nisva pogrešala.«

Vrnitev domov v slogu bliska

Ob osmih zjutraj sta Mariana in Dimitar že drvela proti Brežicam. Njuna nedeljska cilja (glede obeh sta namig dobila od osebja hotela City) sta bila namreč povezana z ogledom Posavskega muzeja Brežice in kopanjem v Termah Čatež. Medtem ko sta prvi cilj uspešno izpolnila, je za drugega žal zmanjkalo časa.

»Nekje ob 10. uri dopoldne sva prejela zetov klic, da bodo čez eno uro iz porodnišnice odpustili Rusko in njenega sinčka. Seveda tega dogodka nikakor nisva hoteli izpustiti! Takoj sva se usedla v avto in kot blisk drvela proti ljubljanski porodnišnici, da sva lahko ob 11. uri z rožami in fotoaparatom v rokah pričakala svojega prvega vnučka. Izjemno doživetje!«

Tudi zaradi nepozabne izkušnje, povezane z novim družinskim članom, ni dvoma, da popotniška avantura v občini Krško Bolgaroma ne bo za vselej ostala v lepem spominu. »O, ja, še se bova vrnila, čez kakšno leto, dve. Skupaj z vnučkom bomo uživali v iskrenem gostoljubju domačinov. In še nekaj morava povedati: z vsemi sva komunicirala v angleškem jeziku, a so z nama prav vsi iskreno prijazni ostali tudi po tistem, ko sva jim namignila, da prihajava iz Bolgarije…«