Kmalu bo Slovenija torej imela vadbene pogoje, s katerimi bo lahko brez večnih, a upravičenih opravičil vzgojila vrhunskega mnogobojca, ki ga ni imela vse od generacije Mira Cerarja. Bilo je zgolj nekaj solidnih primerov. Navsezadnje sta tudi Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek izhajala iz mnogoboja ter si na tak način priborila veliko znanja, s katerim sta se tako dolgo obdržala v svetovnem vrhu. Toda nobeden od njiju ni bil telovadec, ki bi v kraljevi telovadni disciplini posegal po najvišjih rezultatih. Gimnastika kot športna panoga ima namreč srečo, da je slovensko javnost venomer navduševala z vrhunskimi uvrstitvami. Ko bodo ustvarjene razmere za odličen trening, bo lahko tudi razmišljanje stroke vnovič pionirsko. Da je torej mnogoboj pogoj za vsakega telovadca, ne pa specializacija na posameznih orodjih že od zgodnjih najstniških let.
Uspehi na tekmah svetovnega pokala v gimnastiki so bili spodbudni, a jih je venomer treba jemati z rezervo. Gre namreč za drugorazredna tekmovanja, na katerih konkurenca nikoli ni primerljiva z največjimi tekmovanji. Pogoj za uspeh pa je, da telovadci in telovadke blestijo na drugorazrednih tekmah, saj lahko le v tem primeru pridejo do vrhunskih uvrstitev tudi na velikih tekmovanjih. Poleg tega je kategorizacija slovenskega športa takšna, da dobre uvrstitve v skupnem seštevku svetovnega pokala v gimnastiki prinašajo koristi tako posameznikom kot vsej športni panogi. Če bi se znali predstavniki drugih športnih panog tako postaviti zase kot gimnastika, bi se bolj cenili tudi morebitni uspehi v tenisu ali kakšni drugi športni panogi, ki ves čas tarna, kako država in Olimpijski komite Slovenije zanjo nimata posluha.
