Pred vsakim velikim nogometnim tekmovanjem je značilno stopnjevanje napetosti, ki narašča obratno sorazmerno s časovno oddaljenostjo prvenstva. Prav to nekakšno predevforično stanje velikega dela prebivalstva po vsem planetu je seveda tudi odlična poslovna priložnost. V svoj prid sta jo že pred več kot petdesetimi leti znala obrniti brata Benito in Giuseppe Panini, ki sta očeta enega najbolj prepoznavnih spremljevalcev vsakega nogometnega prvenstva. Albumov s samolepilnimi sličicami udeležencev tekmovanja, ki navdušujejo in zabavajo staro in mlado. Posel, ki sta ga brata začela že davnega leta 1960, še danes cveti, pa čeprav je do njega prišlo bolj kot ne po naključju.
»Če ni sličic, nič«
Brata Panini sta zlato jamo odkrila, ko sta v Modeni še vodila kiosk s časopisi. Neko milansko podjetje jima je predstavilo zalogo zbirateljskih sličic, ki mu jih ni uspelo prodati. Brata sta zbirko odkupila in sličice začela prodajati v zavitkih po dve za deset tedanjih lir. Prodala sta jih kar tri milijone, naslednje leto pa sta pod lastno znamko že izdelovala svoje. Sprva zgolj v Italiji, z letom 1970 in svetovnim nogometnim prvenstvom v Mehiki pa so Paninijeve nogometne sličice preplavile še svet. V naslednjih štiriinštiridesetih letih se je nabor tovrstnih albumov z nogometa razširil še na druga športna tekmovanja, kot so severnoameriška košarkarska liga NBA, njena hokejska različica NHL in olimpijske igre, na filme in risanke, podjetje pa svoje dejavnosti dopolnjuje še z založništvom, digitalnimi storitvami in prodajo športnih statističnih podatkov. Zgolj v letu 2013, ko na sporedu ni bilo velikega nogometnega tekmovanja, so ustvarili 531 milijonov evrov prihodkov. Podjetje pa kljub vsemu še vedno najpogosteje povezujemo prav z albumi svetovnih in evropskih nogometnih prvenstev.
Tudi letos, ko nogometni navdušenci nestrpno čakajo na začetek svetovnega prvenstva v Braziliji, je Paninijev album nepogrešljiv spremljevalec predprvenstvene mrzlice. Ogromno zanimanja je seveda med otroki, a je med obiskom gostinskega lokala Lepa žoga, kjer se vsak ponedeljek srečujejo zbiratelji, mogoče spoznati tudi tiste, ki se s tem konjičkom ukvarjajo v odraslih letih, in celo takšne v še zrelejšem življenjskem obdobju. Devet dni pred začetkom prvenstva so napori za napolnitev albuma očitno še posebno intenzivni, saj zbiralci v lovu na manjkajoče primerke sličic niso preveč zgovorni. »Če ni sličic, nič,« nas precej osorno odpravi moški srednjih let.
»Raje ne napolnim albuma, kot da bi dokupovala sličice«
A vendarle se med njimi najdejo tudi takšni, kot sta Samir in Dejan, ki jim gredo besede lažje z jezika. Prvi pove, da sličice zbira že več let in da mu predstavljajo še eno dodatno zapolnitev časa pred začetkom prvenstva. Zato si vzame čas in ne hiti preveč, da albuma ne bi prehitro zapolnil. Malce starejši Dejan je pri zbiranju še bolj sistematičen. Z natisnjenim seznamom manjkajočih sličic v rokah pove, da jih je začel zbirati leta 1994 in da mu odtlej ni uspelo zapolniti zgolj albuma evropskega nogometnega prvenstva iz leta 2012. Že več kot desetletje z zbiranjem sličic (dolg)čas pred prvenstvom ubija tudi Saraja. Začela je leta 2002, ko se je Slovenija prvič uvrstila na svetovno prvenstvo, čeprav je nogomet spremljala že prej. »Verjetno sem takrat začela zaradi evforije,« pripomni. Sličice zbirajo tudi njeni prijatelji, s katerimi odvečne primerke najpogosteje zamenja, medtem ko se srečanj z drugimi zbiralci udeleži šele, ko je album skorajda poln in ji manjka le še nekaj primerkov.
Manjkajoče sličice bi lahko s posebnim naročilom od Paninija tudi dokupila po ceni 25 centov za sličico, a Saraja je odločna, da je takšen način napolnitve zbirke primeren le za amaterje. »Raje ne napolnim albuma,« zavrne vsako misel na ubiranje bližnjic. Tudi Dejan, ki je prepričan, da Panini goljufa pri razporeditvi sličic, čeprav pri podjetju trdijo, da natisnejo enako število vseh, teh ne bi kupoval, dokler se jih še lahko zamenja. Dodaja pa, da se jih pozneje lahko dokupi tudi ceneje. Prav tako ne verjame, da so nekatere sličice vredne več kot druge. »Pravi zbiratelji zamenjajo sličico za sličico,« pojasni, a prizna, da se je leta 1994 po zaslugi dokaj redke sličice vseeno tudi sam okoristil. »Takrat je bil problem dobiti sličice Irana, kot da jih ne bi bilo,« pojasni. »Od prijatelja iz Sarajeva mi je uspelo dobiti sličico logotipa iranske nogometne zveze. Tisto sem potem zamenjal za kar 50 sličic.«