Fantje v vzponu

Ne vem, kdo je, niti tega, kako mu je ime, se ga pa na ljubljanskih ulicah da videvati vsaj 30 let. Od nekdaj ga krasita košata, »BiH hard rock« afropričeska in temu pripadajoči imidž. Bili so časi, ko je izpadel kot popolni avtsajder, vendar pa je zadržal gard do danes, ko je spet v vzponu. Podobno kot mestni golobi. Prva leta nove državne tvorbe zanje niso bila ugodna. Če so v mestni ptičji hierarhiji nekoč veljali kot šefi, so vrane spremenile zadeve, tako kot če v razred, v katerem fizično obračunavanje nikoli ne gre »na gobec«, pride novinec, ki s tem nima problema, in nemudoma pokori dotedanje avtoritete. Kakopak je treba pri razumevanju pojava upoštevati vsaj še to, da so zračne puške zamenjale video igrice oziroma da mularija ne strelja več ptic, čeravno se še zgodi kak sporadičen pojav. Na primer vrana, ki ji je na Trubarjevi minuli teden nekdo prestrelil krilo in sedaj zaprta v neki delavnici poskuša okrevati. A streljanje ptic je bilo včasih bolj razširjen šport, kot je danes, enega golobiča iz otroštva imam ne nazadnje na vesti tudi sam. Od spomina na luknjo v času, ko je za milijoninko sekunde, pa vendar opazno zastal, podobno kot takrat, ko se ti na računalniku zatakne slika filma. Potem ko sem ga na slemenu strehe zadel, sem še dolgo čutil občutek krivde in z golobjo ekipo račune poravnal šele pred leti, ko mi je postalo preveč presedajoče, da mi na račun otroškega greha najedajo v nedogled. Kajti zadeve so znale iti zares predaleč. Ej, nekoč se je iz paviljona na koncu parka Zvezda naenkrat dvignila cela jata in v brisanem letu, le kaka dva metra visoko, poletela proti meni, ko sem hodil proti Slovenski! In se moral skloniti! Naključje? Čudno naključje.

V vsakem primeru so za glavne profiterje novega reda dolgo veljali vrabci, ki so pa dandanes množično zapadli v narkomanijo. Danes so odvisni od sladkorja. Dolgo so golobi torej figurirali kot patetični poraženci sprememb, letos pa je pri njih opaziti novo samozavest. Nekaj se je zgodilo z njimi. Manj jih je, vsaj v centru mesta, pa čeprav je bil projekt Mestni golob, ki je letno stal okoli 20.000 evrov, pred leti ustavljen. No, ti, ki jih je videti, dajejo vtis, kot da v teh časih izrazito uživajo. To, da izsiljujejo voznike in se ne umikajo več, je že razmeroma star pojav. Med njimi tudi stežka še opaziš stare uličarske scufance, tako da lahko posumiš, da v ozadju poteka kak »goloboeugenični« projekt. Predvsem so se pa začeli vesti aktivno. Revialno. Kot da so dojeli, da od cagavega jamranja nad minulimi časi, ko so bili šefi v mestu oni, ni koristi in da morajo začeti izvajati predstave. Spektakle. Za ljudi seveda.

Zares ultimativen razlog za ta zapis je bil nedavni jutranji nedeljski prizor. Križišče Maistrove oziroma Masarykove je bilo mokro od nočnega dežja, jutro sveže, prazno in brez ljudi, samo golobi so imeli jutranji žur. Tako tudi trojica sivih, lepo ohranjenih in urejenih. Ki so kot kaki pražnje urejeni gospodje, ki v nedeljo popeljejo svoje oldtajmerske avtomobile na izlet, z roba pločnika na prehodu za pešce sestopili na zebro, ugledno prečkali ulico, se po kolesarski klančini povzpeli na nasprotni pločnik, potem pa zadovoljni z izvedbo ter s tem, da so bili opazovani, poleteli do bližnjega slemena. Fantje v vzponu.

Glosa