»Hotel sem ljudem pokazati, da lahko znova zmagam. Zdaj sem in sem še potrdil vodstvo. To je zelo pomembna zmaga,« je Nairo Quintana žarel od ponosa na cilju posamične vožnje na čas 19. dan 97. Gira na gori Monte Grappa. Tudi iz kljubovanja ob polemikah po dogodkih na Stelviu je povečal prednost na praktično neulovljive tri minute. Če se usoda ne bo poigrala s 24-letnim malim Kolumbijcem, bi moral ob pomoči uigrane španske zasedbe Movistar brez hudega stresa in napora tudi danes čez strmi Zoncolan malo preveliko rožnato majico v nedeljo popoldne varno pripeljati na Veliki trg v Trstu. Zlatarji lahko ime na lovoriko neskončnost že gravirajo.
»Pred tem dnem tega nisem želel omenjati, toda ta preizkušnja je moja specialnost,« je samozavestno razkril po 26 kilometrov dolgem vzponu iz Bassano del Grappa s 1600 metri višinske razlike. Prijatelj Rigoberto Uran (Omega) je moral le nemočno priznati, da Stelvio in Martell nista bila zgolj naključje in izkoriščanje kaosa v zimskih razmerah. Uranu, kolesarskemu Micku Jaggerju, ni pomagalo, da je dolge črne lase spel v aerodinamični čop, bil hitrejši v ravninskem delu, dlje vztrajal v klanec v aerodinamičnem položaju in s pomočjo hitrega mehanika menjavo kronometrske specialke opravil hitreje. Zaostal je več kot minuto in preti mu celo Fabio Aru. Do zadnjega kilometra je Božičev moštveni kolega letel na krilih navijačev in upal na novo etapno slavje, a je Quintana »ultimo« kilometer stisnil še 17 sekund hitreje. Brutalno zahtevna ura resnice se je raztegnila čez uro, v Sloveniji primerljivo le vzponu na Mangart.
Za večino je bila zgolj mučenje in nekaj tihega rivalstva. Tudi za Jana Polanca. »Kar nekaj energije sem vložil v ta gorski kronometer. V zgornjem delu me je malo zmanjkalo. Moral bi vzeti kakšen energijski gel več. Morda bi moral bolje razporediti moči in pridobil bi morda še kakšno mesto,« je komentiral, preden je po najtežji preizkušnji kariere vprašal o svojem dosežku dneva (54. mesto, + 7:45 minute), ki pa ni imel nobenega vpliva na njegovo 39. mesto v skupnem seštevku. Niti na deveto v seštevku mladega kolesarja, kjer seveda vodi – Quintana. Malo je le zastrigel z ušesi, ko smo mu omenili, da je Ivan Basso, zmagovalec Gira 2006 in 2010, odpeljal le nekaj sekund hitreje. Tudi njegov kapetan Damiano Cunego, zmagovalec Gira 2004, je bil le minuto hitrejši (36. mesto), Kanadčan Ryder Hesjedal (26.) in Rečan Robert Kišerlovski - Kiš (21. mesto), oba iz vodilne deseterice, manj kot dve minuti. »Ja, z nekaj izkušnjami bi lahko končal bolj spredaj.«
Za današnji peklensko strmi Zoncolan si ne obeta kakšne priložnosti v begu, da bi pred »generali« morda pripeljal na legendarno strmino (10 km, 1200 m višinske razlike) v Karnijskih Alpah, kjer ga bo čakala tudi množica Slovencev. »Ne verjamem, da bo ubežnikom uspelo, saj so mnogi odlični hribolazci še željni zmage. Bolj gledam na to, da sta le še dva dneva in bom v nedeljo v Trstu in prvi doma,« pripomni. Luka Mezgec in Borut Božič hranita energijo (zaostala sta 13 minut) za novo zgodovinska priložnost za prvo slovensko zmago. Na paradi šampionov od Humina do Trsta, ki zaključno parado Gira gosti četrtič, je kljub osmih krogom v Trstu z vzpetino do Sv. Jakoba pričakovati sprint glavnine. Slovenska zmaga bi imela ogromno simbolike. Organizatorji Gira, ki etape pogosto začinijo s politično noto, s tem praznujejo 60. obletnico uradne priključitve Trsta Italiji. Zato trasa »slovenske« etape poteka na nacionalnem robu od Humina, Čedada, pod obronki Goriških brd, Gorice, mimo Soče. In le za malo obide Škocjan ob Soči (vas Pieris), ki je v analih Gira zapisan kot kraj najbolj dramatičnega, herojskega in spominskega dogodka v zgodovini dirke. Leta 1946 so Slovenci iz protesta, da bi bil Trst jugoslovanski, zaprli cesto in ustavili rožnato karavano pred prihodom v Trst, naprej je divjal le Giordano Cottur. Dosežke dneva so potem razveljavili.
