Dvorana škofjeloškega kina s 336 sedeži je bila nazadnje nabito polna, ko so vrteli Titanik. No, tudi lani ob retrospektivi filmov o Vinetouju je bilo težko dobiti prost sedež, a dodati je treba, da so bile predstave brezplačne. V najboljših letih so našteli tudi do 140.000 gledalcev, zdaj bi bili veseli, če bi jih bilo že desetkrat manj. Lani, ko ni bilo slabo leto, jih je bilo namreč 7400, kar v povprečju pomeni 35 na predstavo.
Kino je dobesedno njihov dom
Jože Oblak je 40 let vrtel filme na kolutih. V Kinu Sora je bil malodane vse, od čistilke prek kinooperaterja, prodajalca kart do direktorja in solastnika. Celo stanovanje imajo Oblakovi nad dvorano. Solastnik Kina Sora je še vedno, direktorski stolček pa je predal naslednici. Vse je ostalo v družini in zdaj kino vodi njegova hči Tea. Z menjavo generacij je prav, da pride tudi menjava tehnologije. Dva stara Iskrina projektorja, na katerih je Jože prevrtel toliko 35-milimetrskega filmskega traku, da bi z njim lahko dvakrat obkrožil Zemljo po ekvatorju, bosta zdaj le še okras v preddverju, nostalgični spomin na tiste lepe stare čase, ko sta bila ogled kina in skok v bližnjo gostilno vrhunec družabnega dogajanja v mestu. Ko se je na randi punco peljalo v kino in nikamor drugam!
»Zdaj je ljudi težko spraviti v kino. Opažam pa, da se stari ljubitelji filmov vendarle vračajo. Zdaj ko bomo imeli digitalni projektor, bo pa sploh vse drugače,« razmišlja Jože Oblak, ki je pred dnevi v majhni sobici nad dvorano še zadnjič zamenjal kolut s filmskim trakom.
Prave strasti so polnile dvorano
»Veš, pred drugo svetovno vojno smo imeli v Loki dva kina. Enega na Spodnjem in enega na Mestnem trgu. Pa še Kino Predilec je bil na Trati, kjer so mojstri orodjarji kar sami naredili projektor. Tako da tradicijo vsekakor imamo,« začne razlago Jože, ki mu zgodbic iz kina nikoli ne zmanjka. »Seveda, tudi porniče smo vrteli, kaj pa drugega. Ogromno! To je bila tržna niša. Prvi hardcore pornografski film v Jugoslaviji je bil film Prave strasti. Premierno smo ga predvajali tudi v Loki in dvorana je pokala po šivih. A bilo je obdobje, ko je bilo teh filmov že kar preveč in smo se morali distributerjev že pošteno otepati. Tudi obisk je malo padel, tako da so kakšni Ločani lahko po začetku predstave prišli v dvorano tudi naskrivaj, da sosed ni videl, kakšno svinjarijo hodijo gledat.«
Kinooperaterjeva nočna mora je, če zamenja vrstni red kolutov. En film je namreč tudi na šestih ali sedmih kolutih. »Tudi meni se je to seveda kdaj zgodilo. In potem so sredi filma glavnega junaka ustrelili, izkrvavel je in umrl. Že čez 15 minut pa je bil spet ves živahen in v akciji. Nekoč pa pridem v kino in nisem jaz vrtel. Eno uro po začetku predstave pa ljudje hodijo že ven. Vprašam operaterja, kaj je narobe, in reče, da je pač konec filma, češ, saj je pisalo 'svršetak'. Kolega je pozabil enega od kolutov in ljudje četrt filma tam nekje na sredi sploh videli niso. Sem pa slišal pogovor dveh obiskovalcev, ko eden drugega vpraša, kakšen je bil film. Pa pravi drugi, da je bil odličen, samo malo težko razumljiv. Ja, jasno, če ga pa kakšne pol ure sploh videl ni!« pripoveduje zgodbe loškega kina Jože Oblak. Pove tudi to, da letošnja 3D-nadgradnja ni nič. »V Loki smo imeli tudi že 4D. Trije netopirji so letali po dvorani med predstavo nad glavami gledalcev. Mislili so, da gledajo Hitchcockove Ptiče!«
Zvok in slika kot pri velikih
Danes ob osmih zvečer bodo v Kinu Sora vrteli slovenski film Panika. V digitalni obliki. Vstop bo prost, po predstavi bo tudi manjša pogostitev v sosednjem Sokolskem domu. Zadnji čas za digitalizacijo, pravi direktorica Kina Sora Tea Oblak: »Art filmov in slovenskih filmov sploh ni bilo več mogoče dobiti na 35-milimetrskem filmskem traku ali pa je bila za vso državo le ena kopija, tako da smo film lahko vrteli šele po treh ali štirih mesecih. Projektor je za 53.000 evrov kupila občina, ki je tudi solastnica kina, za povsem novo ozvočenje in novo platno smo dobili 22 tisočakov od Slovenskega filmskega centra, za prenovo dvorane smo prispevali sami. Smo eden zadnjih manjših kinov v art mreži, ki so poskrbeli za digitalizacijo. Zdaj upamo, da bodo novi filmi ter boljša kakovost slike in zvoka spet privabili gledalce,« pravi Tea Oblak. Navsezadnje imajo zdaj vse, kar imajo veliki.