76 odstotkov

Dvoma kajpada ne more biti – na evropskih volitvah je res zmagala Evropska ljudska stranka (EPP). Toda, njen tokratni volilni rezultat je bil za sedem odstotnih točk slabši kot pred petimi leti, razlika med njo in socialisti se je z desetih odstotnih točk v letu 2009 zmanjšala na tri. Istočasno so se v evropskem parlamentu okrepile »stranke upora«, med katere lahko prištevamo tako grško Sirizo, španski Podemos, portugalski CDU, italijansko L'Altra Europa – Con Tsipras…, pa tudi skrajno desne in populistične stranke širom Evrope. Zaradi politike »strukturnih reform« se je EP odprl strankam, ki imajo o Evropski uniji »ločeno mnenje«, in tistim, ki s svojimi šovinističnimi, rasističnimi ali nacionalističnimi programi nasprotujejo izvorni ideji EU kot integracije miru in demokracije. Stavek, da je volilno telo nagradilo proevropsko usmerjenost SDS in NSi/SLS (M. Zver), zmagovalki slovenskega dela evropskih volitev, je v evropskih in slovenskih razmerah zato daleč od realnosti – še posebej, ko je izrečen v kontekstu 76-odstotne volilne abstinence v Sloveniji. »Proevropska usmerjenost« EPP, S&D, ALDE, Janše ali Lukšiča je dobila močno zaušnico, tudi zato, ker ošabno predpostavlja, da so proevropske zgolj njihove politike. Pravico razmišljati in soditi o Evropi so si uzurpirale iste samooklicane prvoborčevske klike, ki so si pred tem že uzurpirale pravico razmišljati in soditi o slovenski državi, zato ne preseneča, da vsak drugačen ali količkaj kritičen razmislek o delovanju EU takoj demonizirajo (kar se je dogajalo tudi med volilno kampanjo). Nizka, komaj 24-odstotna volilna udeležba je tako logična: »Če ste vi edini certificirani razlagalci EU, potem si jo pač vtaknite v r.., nas pa pustite pr' gmah.« Pri čemer o slovenskih epigonih te proevropskosti, skrčene na politiko varčevalnih paketov in kupovanje vozovnice za francosko-nemški vlak, velja, da niso v »zakladnico evropskih idej« v vseh teh letih prispevali prav nič. Slovenija je dejansko le neto uvoznica opešanih bruseljskih zamisli o skupnem trgu, konkurenčnosti in rasti, tako kot je, ko gre za koriščenje evropskih sredstev, njihova neto prejemnica. Za Slovenijo je EU vedno bila zgolj molzna krava. In le znotraj takšne proevropske paradigme je mogoče, da vam evropski poslanec svoja potovanja v prvem razredu nacionalnega letalskega prevoznika prestavlja kot vrlino in kot svoj skromen prispevek k reševanju Adrie, saj stroške luksuza itak plačajo »oni«(?) in ne »mi«.

Zaradi rezultatov, kakršni so pač bili, se je takoj po njihovi objavi začel vseevropski proces minimiziranja škode. Razvil se je medijski spin, ko so se ne le politiki, ampak tudi bruseljski think tanki in vsakovrstni analitiki (jasno, vsi tako ali drugače vpeti v institucionalni in finančni sistem EU kot najboljše od vseh možnih svetov) tolažili, da rezultati za demokratično Evropo sploh niso tako slabi, da se napovedi o velikem porastu evroskeptikov in evrofobov (k sreči) niso uresničile in da bosta »skrajna levica« in »skrajna desnica« zaradi programskih razlik v novem EP brez efektivne politične moči. Kot da bi bili za evropsko idejo miru, sožitja in blagostanja vseh socialnih slojev enako nevarni grški in španski kritiki neoliberalnega kapitalizma, švedski zeleni, britanski evroskeptiki in nemški, grški, madžarski fašisti oziroma francoski ksenofobi. Kot da bi bili vsi ti enako zunaj ali enako znotraj demokratičnega loka. In kot da dejstvo, da so si te heterogene grupacije v EP izborile skoraj četrtino sedežev, ne bi že samo po sebi pomenilo najhujšega poraza etabliranih strank ne glede na to, ali se bodo »zoprni« v prihodnosti znali in zmogli utrditi tudi v državah članicah. Predvolilno počezno izključevanje vseh, ki si o EU drznejo razmišljati drugače, se je torej nadaljevalo in bo – če etablirane stranke ne bodo dojele, kaj se jim je zgodilo – trajalo do naslednjih volitev, ko bo rezultat zanje še slabši.

A tukaj ne gre samo za uzurpacijo pravice do razlage »svetega teksta«, gre tudi za nam v Sloveniji znano prakso omalovaževanja političnih novincev, ki za EPP in S&D, SDS in SD pomenijo politično konkurenco. Naneslo je, da so bile tokratne evropske volitve ne le v Sloveniji, ampak tudi v marsikateri drugi članici prve volitve po nastopu protestniških gibanj širom EU, ti novinci so nastali sredi njih ali zaradi njih, volilna udeležba pa je neposredno povezana z možnostmi volilca, da na volilnem lističu najde sebi primerno izbiro. Volilna udeležba na evropskih volitvah sicer v Sloveniji nikoli ni bila visoka (vsakič dobrih 28 odstotkov), pa vendar za 14 odstotkov nižja volilna udeležba od tiste leta 2009 napoveduje tudi višjo volilno abstinenco na parlamentarnih volitvah – če na njih ne bo nastopila tudi za volilce prepričljiva alternativa. Utemeljeni dvom o legitimnosti izbrancev v evropski parlament se bo v tem primeru razširil na dvom o legitimnosti domačega zakonodajalca. Naravni interes strank zato ne bi smel biti omalovaževanje novincev, ampak – kakorkoli se to že nenavadno sliši – zagotovitev pogojev, da kolikor toliko enakovredno sodelujejo v politični tekmi.

Je pa še druga pot – uzakonitev volilne obveznosti. O tej poti smo v Objektivu pisali pred natanko letom dni. Že tedaj (po vstajniškem gibanju) je bilo očitno, da se politični sistem sooča s krizo legitimnosti. Ustavnik dr. Andraž Teršek je takratno diskusijo zaključil s kreativnim predlogom: ne volilna obveznost kar počez, ampak razširitev možnosti izbire volilcev na volilnih lističih tako, da bi volilci imeli možnost glasovati, da ne želijo izbrati »nikogar od ponujenih«, da za določeno stranko zagotovo ne bi glasovali in temu podobno. Volitve bi tako bile tudi referendum o privlačnosti sistema, ki je od nedelje naprej »v akciji« s 76-odstotnim popustom.

Subjektiv