Zaposlili so me za promocijo projekta, kasneje sem dobila aneks še o zagovorništvu področja. Redno sem komunicirala s člani mreže o zakonskih predlogih, razpisih, uredbah ministrstva za kulturo. Spoznala sem kar nekaj tujih inovativnih, prodornih, neustrašnih umetnikov in organizatorjev. Gyuri Szabó, menedžer Trafa, centra za sodobne umetnosti iz Budimpešte, je govoril o brutalni orbanizaciji kulture. Sri Louise, ameriška jogistka in aktivistka, nas je v parku Tivoli sproščala in ozaveščala. Pogovor z njo in Dušanom Semoličem, ki nam je predstavil osnove tai chija, o strategijah upora, je bil pri nas redko videna priložnost. Sindikalist in jogistka, aktivistka, nekdanja plesalka. Več skupnega imata, kot bi si utegnili površno misliti. Klaus Ludwig iz Belgije je govoril o odprti producentski hiši, ki uporablja principe blizu neposredni demokraciji s precejšnjo mero družbene in osebne odgovornosti. Andrea K. Schlehwein, koreografinja in režiserka, dela v odročnem predelu avstrijske Koroške. V vasi je postavila studio, ki gosti mnoge umetnike, in tako povezuje majhno skupnost s svetom. Njene predstave šibajo po vseh kontinentih. Michael Kliën, ki je delal tudi s frankfurtskim baletom (v najboljših časih ga je vodil fascinantni reformator baleta William Forsythe), je govoril o tem, kako je v zapuščeni cerkvi na Irskem z evropskim denarjem zaposlil 50 ljudi. Poganjal je umetniški center v tesni povezavi z lokalnim prebivalstvom. Dejan Srhoj, Dragana Alfirević in ostali domači pa so plesne izkušnje redno prenašali na druga polja družbe, vodili plesne delavnice s podjetniki in kreativni center Poligon spremenili tudi v plesne točke za tam delujoče. Z domačimi strokovnjaki smo ugibali, kaj so kreativne industrije, ali je pojem že passe, pa so naši odločevalci to spregledali, kako lovijo nezavezujoče mantre evropske kulturne politike...
Nismo bili ne prvi ne zadnji, kaj šele edini, ki smo umetniške principe dela, razmišljanja širili na neumetniška polja. Težko je bilo na kup spraviti domačo plesno sceno. Ali niso imeli časa, ker so sami sebe prehitevali v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, ali pa jih je slednje utrudilo, pahnilo v negotovost in apatijo. Včasih me je imelo, da bi šla od vrat do vrat domov, studiev in pisarn, jih prijela za roko in pripeljala na enega od naših dogodkov. Hkrati so sami od sebe prišli tisti, na katere sem najmanj računala. Plača je zamujala tudi do tri mesece, skrbniki so naša poročila brali počasi. Pri evropskih projektih sredstva praviloma pridejo na podlagi dokazil o opravljenem delu. Nad njimi je vseskozi visela evropska revizija. Včasih sem imela občutek, da sem s sodelavkama zaposlena samo zato, da kar naprej pišemo poročila, popravke s pravilnim birokratskim vokabularjem in da hodimo na izobraževanja, kako se opolnomočiti in bolje komunicirati z javnimi službami. Ironično. Razprave in strategije o bolj strateških dokumentih so bile naporne, pravi labirint retorike, kjer smo med spodbujanjem razvoja podeželja in podjetništva iskali mišje luknje za umetnost in kulturo. Za en dokument bi morali poznati vse resolucije s podobnimi vsebinami in ostale podpapirje. Včasih smo bili sami sebi namen, natančneje, zaposlili so nas, da smo se ukvarjale s skrbnikom razpisa in pogodbe.
Nenazadnje sem osvojila dve lekciji. Lani je, sedaj že poplačana, davčna izvršba potekala tako, da so mi minimalno plačo pustili, honorarje iz naslova samozaposlitve pa rubili. Preden sem začela dobivati plačo, so mi rubili vse honorarje, nisem imela pravice do osnovnih sredstev za preživetje. Kot redno zaposlena sem to pravico imela. Druga lekcija, no, bolje napotilo. Vse volitve so pomembne, evropske toliko bolj, ker nam posredno omogočajo vsaj možnost dela ali začasne zaposlitve. Večina zakonov, ukrepov domuje v Bruslju, domača politika jim zgolj sledi. Nizka udeležba na nedeljskih volitvah pomeni nepoznavanje in nezavedanje o pomembnosti EU. Seveda se z ukrepi varčevanja, ki nam jih nalaga, absolutno ne strinjam. Na volitve sem seveda šla in dala glas poražencem. Če ne volimo, izgubimo tudi pravico do kritike. In na koncu začudenje. Manjšina prebivalstva s(m)o v nedeljo izvolili politiko neoliberalizma in varčevanja. Kar kritiziramo doma, smo v Bruslju izvolili. Slovenski volilci smo tokrat v skupnem seštevku mojstri mešanih signalov in neodgovornosti.