France Prešeren, Krst pri Savici
Urednik me je poklical in me vprašal, kako da se nič več ne oglašam. »Potrebujem koga, da bi za naslednjo soboto napisal kaj o skupni slovenski in evropski identiteti, namreč za protiutež povodnji evropuhlic, ki nas bodo zasule po volitvah ne glede na to, kakšen bo rezultat.«
Pojasnil sem, da sva z ženo pred tedni posvojila tu v Bratislavi, kjer prebivam večino časa, dva potepuška psa iz krajevnega zavetišča – o njiju sem pred časom pisal pod naslovom Kdo bi hotel psa – in da mi jemljeta veliko časa, saj sta se navzela vedenja, ki ga pred posvojitvijo nista izkazovala. V zavetišču sta bila mila, prijazna in dovolj pohlevna. Nikdar nista niti bevsknila. Ko pa sta po par dneh svobode doumela, da imata pri meni in Bernardi dom, sta začela neutrudno lajati na vse, kar se – z izjemo mene in Bernarde – premakne ali oglasi v hiši ali okolici: hladilnikov akumulator, list, ki ga veter pripiha na balkon, sosedovega psa Brita, ki zalaja, kadar ju opazi ali zasliši, žarek mesečine, ki posveti izza klateškega oblaka… V hišo nima brez njunega specialnega dovoljenja vstopa nihče. Specialno dovoljenje si izposluje le, kdor jima prinese v dar suha kurja črevca. Skratka, postala sta domoljuba.
»O teh rečeh ti torej z veseljem kaj napišem.«
Rekel je, da bi vseeno raje kaj o Evropi.
* * *
Vsaka skupna identiteta je doslej, zgodovinsko gledano, temeljila na skupnem poreklu, skupni preteklosti in skupni dediščini. A Evropa se zedinjuje prav iz potrebe, da ubeži svoji preteklosti, preteklosti, ki jo je razdirala, ki je združevala ljudstva v »ječe narodov« ali jih razdvajala z »železno zaveso«, jih gnala v kataklizemske etnocide in jih vpregala v neizčrpen bestiarij destruktivnih idej (kajti Evropa srednjega in novega veka je idejna spočetnica in izvoznica prav vseh oblik družbenega in ekonomskega zla, od trgovine s sužnji in kolonializma pa do koncentracijskih taborišč in imperializma). Njena skupna identiteta temelji na desperatnem spoznanju, da si mora najti obliko sožitja prav zato, ker sožitja ni zmožna.
Če ji torej preteklost ne nudi nobenega temelja, potem ji ne ostane drugega, kot da se za lastne šnirance povleče kvišku (umetnost, ki jo je obvladal doslej le baron Münchhausen). Se pravi, skupna je lahko edinole po tem, kolikor je sama sebi skupna zdaj, ne glede na razdvajajočo preteklost.
A ob vsej dobronamernosti snovalcev (nehitlerjevske) Nove Evrope ne smemo pozabiti, da preteklost hočeš nočeš vpliva na sedanjost, tudi kadar se sedanjost spreneveda in iz taktičnih razlogov reinterpretira preteklost. Pesem Evrovizije ali UEFA Liga prvakov in podobne ritualizacije evropskih vojskovanj skozi igro in razvedrilo nas lahko hipno zamotijo, a še ko zamaknjeni sedimo pred televizorji, pozabivši na svoje čefurje, žide, bele, črne, rdeče…, nas ima preteklost v kleščah že s samim tem, da je izoblikovala naše možgane, vpeljane sinaptične poti, ki odločajo o tem, kako pojmujemo druge in sebe!
* * *
Od malega se ljudje urimo ravnati v skladu s tistim, kar se zdi sprejemljivo tistim, ki nas vpeljujejo v svet, in razmišljati na način, ki se jim zdi uporaben. Veliko večino tega se navzamemo od staršev, nekaj pa tudi iz vrtca in šole in od vrstnikov, pa potem, ko malo odrastemo, z raznih ekranov.
Seveda so tudi vsi ti odrasli, katerih besede in poglede vsrkavamo, bili najprej malčki, in seveda so se tudi oni učili podobno od svojih prednikov. Ta dediščina sega iz roda v rod nazaj do samih korenin človeškega mišljenja. Gre pravzaprav za dvojno korenino, ki sega skozi zgodovinski čas nazaj do predzgodovine. En krak temelji v holističnem dojemanju sveta, drugi v kategorialnem. Prvi naj bi bil temelj predpismenosti, drugi temelj pismenosti, in sicer črkovne, ne piktografske pismenosti.
Leta 1996 so nevrolingvisti izvedli v večjih svetovnih kulturah naslednji test:
Izmed naštetih štirih predmetov izločite tistega, ki ne sodi zraven. Predmeti so
SEKIRA LOPATA HLOD ŽAGA
Kdor si želi »spoznati samega sebe«, se lahko testu pridruži zdajle. (Ne berite naprej, odločite se za odgovor, takoj ko se vam »posveti«.)
Zdaj pa k rešitvi oziroma k rešitvama. Obstajata namreč dve:
V »zahodni civilizaciji« in vseh kulturah, ki jo privzemajo, velika večina anketirancev izloči hlod.
V »vzhodni civilizaciji« – ne le v azijskih kulturah, marveč tudi v Rusiji, velika večina izloči lopato.
Ta razlika lepo ponazarja, da naše »učenje« v otroštvu vpliva na to, kako bomo pozneje obravnavali, gledali, videli svet okrog sebe. V zahodnih učnih sistemih nas – že vse od iznajdbe pisave, torej skozi vso zgodovino – učijo, da je treba ceniti abstraktno vrednost predmeta, učijo nas kategorizirati in analizirati. Ker so zgornji predmeti vsi razen hloda orodje, zahodnjaki izločimo slednjega. Neki anketiranec mi je to takole pojasnil: »Ko stopim v Baumax, pričakujem, da bom našel sekiro, žago in lopato na istem oddelku, hlod bo pa ležal kvečjemu zunaj na otroškem igrišču.« V mnogih nezahodnih kulturah pa se otroci učijo iskati povezave in odnose med različnimi predmeti oziroma kategorijami: učijo se sintetizirati, povezovati različne reči v novo celoto. Takšni so povečini že piktogrami, ki prikazujejo svojo vsebino tako, da postavljajo pojme v novo odnosno celoto: tako je kitajski piktogram za vlak sestavljen iz znakov za vozilo in ogenj. (Podobno kot so Indijanci žganju pravili »ogenjvoda«.)
Na zahodni strani bi bila skrajna oblika njene šole sholastika, na vzhodni pa zen. V obeh primerih otrokovo umevanje sveta ne prihaja iz instinktov, ampak se v možganih z rabo (iz poslušanja, ponavljanja, govorjenja, učenja) spletajo nevronske povezave, ki mu bodo kot možgansko odraslemu (po 13. letu) omogočale, da si bo svet razlagal bodisi s tem, da ga bo analiziral, ali pa tako, da ga bo uziral v sintezi.
D.T. Suzuki v svojih Predavanjih o zenbudizmu podaja imeniten zgled razlikovanja, ko navaja najprej Bašov haiku o cvetu nazune,
Ko bolj pogledam,
pod živo mejo uzrem
– nazunin cvetek!
temu v primerjavo pa navede Tennysonovo ABCCAB rimanko:
Ti cvet v razpokani steni,
ki te izpulim iz razpok
vseg'a, da si v dlani cel,
– če bi ta koren tvoj umel,
in kaj ta tvoj cvet pomeni,
bi vedel, kaj sta človek in Bog.
Komentar menda ni potreben.
Sam sem na zgornje testno vprašanje naletel leta 2007 pri opravljanju nekega osebnostnega testa. Takrat sem ravno pisal svojo knjigo o Sloveniji, pa se mi je test ponudil kot primerno orodje za dokončno rešitev akademskega vprašanja o tem, ali smo venetskega ali slovanskega porekla. Če izviramo iz skupne praslovanske skupnosti, od tam prinašamo tisto dispozicijo, ki je kljub prozahodnim reformam Petra Velikega ohranjala ruski Weltanschauung kot ves čas izrazito protizahodnjaški. Če bi se izkazalo, da v Sloveniji prevladujejo vzhodnjaki (torej tisti, ki so izločili lopato), bi to pomenilo, da se je ne glede na srednjeevropske kulturne vplive, ne glede na habsburško vzgojno dediščino in ne glede na današnje naslanjanje na Zahod v nas ohranil pretežno azijsko-ruski predpismenostni vzorec. Če pa bi izločili hlod, potem smo zahodnjaki oziroma »dediči Venetov kot spočetnikov zahodne civilizacije«. Ali, če ne verujete v venetstvo – zahodnjaki par excellence.
Opravil sem anketo in dobil osupljiv rezultat.
Vzhodnjakov je bilo med anketiranci kar 68 odstotkov. Trideset odstotkov je bilo zahodnjakov. Preostala 2 odstotka se nista mogla odločiti, saj sta hkrati sprevidela obe možnosti, in sicer kot povsem enakovredni. Da bo bolj razumljivo: 2 odstotka pomeni 1 osebo.
Glede na zgoraj navedeno smo torej Slovenci mišljenjsko veliko bolj povezani z Vzhodom kot z Zahodom, veliko bolj z Rusi kot z Američani, veliko bolj z Azijo kot z Evropo.
V optimističnem sklepnem komentarju sem pojasnil še, kako naj bi posamezniku to »samospoznanje« koristilo v življenju: »Rezultati testa so empirična potrditev tega, da nam možgani delajo na vsaj dva zelo različna načina. To spoznanje samo po sebi odpira v nas neko širino do drugih, ki bi sicer ostala zaprta. Videli smo, da so mogoče različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno izključujejo. To bo samo po sebi izboljšalo komunikacijo, še posebno med vzhodnjaki in zahodnjaki v isti družini. (V moji smo štirje vzhodnjaki, starejši sin in mlajša hči pa sta izločila hlod. Še posebno zanimivo je, ker je mlajša hči, ki ima 11 let, dvojčica, ves čas ima iste starše, ves čas hodi v iste šole kot njen brat dvojček, pa vendar se od njega razlikuje v tem pogledu. A to je, ugibam, posledica rivalstva med sorojencema, ki od njiju terja, da se v iskanju lastne identitete odločata za različne rešitve.)
Sicer pa izvedite še ankete v svoji okolici, da se prepričate.«
Danes vidim, da je bil moj sklep pomanjkljiv. Nisem namreč omenil, da bodo »neizključujočnostno različnost« dveh miselnih sistemov lahko sprejeli seveda samo vzhodnjaki, ker znajo uzirati odnosno celoto, medtem ko jih bodo zahodnjaki še naprej doživljali in dojemali kot tujce, aziate, saj pač ne sodijo v njihovo kategorijo. Ista kategoričnost zahodnjakom tudi nasploh preprečuje, da bi opazili drugo možnost, medtem ko jo marsikateri »vzhodnjak« sicer opazi, a se mu zdi manj pomembna ali celo povsem nepomembna. Najboljši zgled zahodnjaške slepote sem odkril na nekem diplomatskem dogodku v Zagrebu, ko sem skušal tedanjemu ameriškemu veleposlaniku na Hrvaškem Robertu Bradtkeju, sicer bistroumnemu in duhovitemu sobesedniku, s testom o hlodu in lopati predočiti, zakaj se Američani ne morejo sporazumeti z Rusi in Kitajci, a me je samo debelo gledal tudi potem, ko sem mu nazorno (s pantomimskim sekanjem in žaganjem debla) uprizoril drugo rešitev. Šlo je za učinek, kot ga ima dobra šala na človeka brez vsakega smisla za humor. Njegova ekscelenca je nazadnje neprepričan prikimal: »Vidim, da so žaga in sekira in deblo v tem primeru skupaj, a očitno na nasprotnih si straneh: orodji sta aktivni, hlod je pasiven, orodji napadata, hlod se brani. Strinjal bi se z vami edinole v primeru, če bi šlo za staro locnasto žago, kajti v tem primeru bi si vse troje delilo to, da je iz lesa – a tudi potem bi hlod odpadel, ker ni pri njem ničesar, kar bi bilo iz železa, pri žagi, sekiri in lopati pa imamo železna rezila.«
* * *
Kakšno zvezo ima test s skupno identiteto Evropske unije?
Iz svetovnega testiranja leta 1996 vemo, da imajo hlodi (zahodnjaki) veliko večino v vseh segmentih zahodnoevropske, pa tudi srednjeevropske družbe. Presenetljivi slovenski rezultati so bržkone posledica tega, da smo, kakor dokazuje naš arhaični jezik, potomci predpismenih, vzhodnjaških Protoslovanov (tako kot so to tudi Rusi). V drugih državah članicah so se hlodi kdaj že polastili tudi tistih segmentov, ki se zdijo sicer naravna domena vzhodnjakov. Zato evropska demokracija, varstvo okolja in sociala že dolgo niso več rezultante enakopravnega soočanja in vretja idej, marveč preštevanje glasov, rigidna politkorektnost, birokratizacija vsakdanjosti in administriranje, ki si drzne ustoličiti na čelo kontinenta nevoljene in neodpoklicljive komisarje, bankirje in birokrate. In ko kontinent zajame protestni vihar, bodo na čelu spet razvrščujoči, izključujoči zahodnjaki.
Še posebej žalostna je v vsem tem usoda Slovencev, zgodovinsko odrezanih od nekdanjega poganstva in poznejšega bogumilstva, zemljepisno od budizma in zena, kulturno od panslovanstva, razpetih med ločitve in delitve, nasedlih na brezbrežnih analitičnih plitvinah zahodne Evrope. Naše vzhodnjaštvo, zatajevano, potlačeno, inhibirano, nas v nezavednem navdaja z depresivnimi občutki o jalovosti življenja in nesmiselnosti sveta, ki si jih bolj ali manj v prazno prizadevamo anestezirati z alkoholom, deloholijo in brezplodnim pričkanjem med sabo in zabavljanjem čez »druge«.
* * *
Vem, pričujoče besedilo je nejasno in v sebi protislovno. Mar Stalin, Mao ze Dong, japonski militarizem itn. ne dokazujejo, da niso vzhodnjaki nič boljši? Nikakor ne, si drznem trditi, dokazujejo samo, da je vsak politični sistem, ki temelji na razvrščanju, pa bodisi klanovskem, plemenskem, kastnem, razrednem ali volilnem, po sebi naklonjen zahodnjakom, ki obvladajo umetnost kategoriziranja in reduciranja, sortiranja, stratificiranja, izoliranja, ignoriranja, eliminiranja. Rečemo lahko, da so zahodnjaki nosilci zgodovinskega razvoja in da so vzhodnjaki na kolektivni ravni izgubili bitko v trenutku, ko se je začela zgodovina (kajti pred njo smo bili praljudje stotisoče let na svetu, v katerem se Zemlja še ni razdelila na Vzhod in Zahod, še celo Pekla in Nebes ni bila izgnala s svojega obličja). Z začetkom zgodovine (ki se začenja s pisnostjo) pa so zahodnjaki prevzeli pobudo in oblast. Zahodnjak je bil tisti pračlovek, ki je prvi srečal sočloveka, uzrl v njem drugo kategorijo, ga napadel, ga premagal in si ga podjarmil za sužnja.
Lopata žal potone, hlod pa plava v zgodovinskem toku.
Ne pravim, da ni med hlodi veliko častivrednih oseb – navsezadnje imam vsaj enega v familiji – trdim pa, da imajo takšni ljudje, še sploh pa sociopati med njimi, absolutno prednost v politekonomiji, ki vlada svetu vsaj že od začetkov kapitalizma. Ne vidijo namreč, da je v zaprtem sistemu, kakršen je Zemlja, vsak dobiček tudi izguba, vsaka zmaga tudi poraz, vsako pridobivanje izkoriščanje (ljudi in virov). Tudi socialno čuteči zahodnjaki med nami, ki danes terjajo »pravično Evropo«, so pozabili, da je njena socialna blaginja neposredna posledica donedavnega evropskega imperializma, kolonializma in tehnološke agresivnosti. Vzhodnjaki si ne moremo kaj, da se ne bi spraševali, ali ni to, kar se nam obeta, edino pravična kazen.
* * *
In kaj je to, kar se nam obeta?
Moj prijatelj iz mladosti Boris Vuk je na tako vprašanje ponavadi odgovoril, da naslednje štiri milijarde let ne gre pričakovati kakih bistvenih sprememb na tem koncu vesolja.
Vseeno se Zemljanom obeta vsaj ena: mineva čas predpismenih vzhodnjakov in pismenih zahodnjakov, prihaja čas postpismenih nesvobodnjakov. Govorim o novem rodu, ki se mišljenja in celo zaznave ne uči od svojih vzgojiteljev, ampak z ekranov svojih i-podov in i-padov. V nekaj letih bo ta komunikacija samo še vokalna, kajti železni zakon ponudbe in povpraševanja sledi načelu čim manjšega napora. Kdo bi se še učil brati, če mu bo računalnik itak govoril (ali pel), kaj naj počne (medtem ko mamica tipka po svojem ipodu)? Kaj dosti več kot ugibati glede narave te komunikacije med človekom in strojem ne moremo, vsekakor pa lahko napovemo, da stroji tudi v prihodnje ne bodo premogli sočutja, simpatije, empatije, libidinoznega naboja in vse druge takšne materinske navlake, ki človeka opozarja, da je ustvarjen po Človekovi podobi in da je potemtakem sočlovek sredi soljudi, drobček Celine, ki presega kakršnokoli Evropo.
Na tej točki bom nehal. Opazil sem namreč, da sem tudi sam padel v analitično past, saj s tem pisanjem delim ljudi v kategorije. Nadejam se, da me bosta iz nje izvlekla Manki in Honza (kajti Bernarda je še v službi).
Davi je najprej pritekel iz gozda, kjer tako rada zalezujeta divjad, ves prestrašen Manki, nekaj minut za njim pa še Honza. Temu je krvavela tačka in je dobil štiri šive in ovratnico, ki preprečuje lizanje. Potem pa je prišla še nevihta in je grmelo in se bliskalo, da je Manki v paniki jaskal in kar plesal po sobi.
Čas je, da jima dam jesti in ju potem popeljem na večerni sprehod v mokri gozd. Upam, da ne bo preveč drselo.