Kakor se zdi mikavno, da bi si dovolili patetična čustva ob nenadoma prebujeni solidarnosti nekdaj bratskih, a še do včeraj krvavo sprtih narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije, in kakor se zdi mikavno prepustiti očaranosti nad spletnim samoorganiziranjem ljudi v trenutku, ko so vsi doumeli, da so jih disfunkcionalne države in njihove skorumpirane službe prepustile stihiji, v razmerah nujne samoobrambe torej, pa je manj mikavno, a zato toliko bolj nujno identificirati nevaren učinek kaosa, ki je izšel iz takšnega koncepta »splošne ljudske obrambe in spletne samozaščite«.
Višje sodišče v Beogradu je tako pred kratim tri uporabnike družabnih omrežij obsodilo na trideset dni zapora po doslej neuporabljenem členu kazenskega zakonika o »širjenju panike in kaosa«. Povsem očitno je, da gre za klasično cenzuro iz časov pred spletom in da je precej omajana vlada Aleksandra Vučića uporabila pravosodje kot orožje, zatiranje »panike in kaosa« pa kot generalko za nekakšno jutrišnjo »beograjsko pomlad« – s cenzuro v izrednih razmerah ima kot Miloševićev minister za informiranje iz časa Natovega posredovanja v Srbiji konec koncev lepe izkušnje – a je treba tudi pošteno povedati, da so splet in družabna omrežja zares nenadzorovano širili klasično paniko.
Ali so bili trije obsojeni a) edini, in ali je »panika«, ki so jo »širili«, b) povzročila posledice iz člena zakonika, je drugi par vprašanj – odgovora sta seveda: a) niso, b) ni – toda vsakomur, ki je v teh dramatičnih dneh spremljal spletne portale in družabna omrežja, in nihče na suhem ni počel nič drugega, je moralo biti jasno, da je to izključno in samo zato, ker gre za poplave. Poplave imajo namreč dve ključni lastnosti, po katerih se razlikujejo od, na primer, vojne: ne povzroči jih človek, torej neka druga etnična skupina, in ne trajajo več kot nekaj dni.
A že teh nekaj dni je bilo dovolj, da lahko precej dobro rekonstruiramo, kaj bi se zgodilo, če bi Balkan prizadela kakšna manj naravna, trajnejša katastrofa – če bi na primer splet obstajal pred triindvajsetimi leti in če bi veliki manipulatorji poleg televizije in časopisov imeli tudi takšno orožje za »družbeno samozaščito«. Za zgled je na voljo nešteto hvaležnih šolskih primerov množične histerije in srednjeveškega linča. Zloglasni »chematrailsi« in ameriški program HAARP na primer so končno tudi uradno priznani kot tajno orožje za manipuliranje s podnebjem – iz nekega razloga, ob Putinu ali vsaj Bašarju Al Asadu, uperjeni ravno na balkanske banana državice – a to je le bizarna epizoda, ena od neresnih med precej bolj resnimi posledicami množične histerije.
Res je, bilo je tudi nekaj nenavadnih, čeprav zelo poučnih epizod. Pod geslom »kreten leta« je bila na facebooku objavljena fotografija iz Slavonskega Broda z dragocenim BMW-jem, obloženim z vrečami peska kot zajčjim nasipom. Fotografija je nekajkrat obšla svet in ves facebook se je lotil identificirati sebičnega, brezčutnega bogataškega kurbinega sina, ki rešuje svojo limuzino, medtem ko grozi, da bo Sava izbrisala celo mesto z zemeljskega obličja. Nekaj dni pozneje se je izkazalo, da je bila vse skupaj neslana šala, ki so jo neki bedaki priredili prijatelju, a ni tega nihče več opazil. Poplave so se na koncu k sreči izognile Slavonskemu Brodu, zadeva je bila pozabljena in »kreten leta« je preživel linč.
Linča pa ni »preživela« srbska dramatičarka Biljana Srbljanović: zaradi nekega brezveznega statusa na twitterju, ko je pozvala Beograjčane, naj »priplavajo« na predstavitev romana – objavljenega na začetku poplav, razbobnanega pa tri dni pozneje, sredi katastrofe – se je nanjo zgrnil nepojmljiv lov na čarovnice ob plebiscitarnem besu celotne Srbije, od četniških radikalov do svobodnjaških anarholiberalcev. Še huje jo je odnesla poljska novinarka Paulina Janusz, ki si je drznila javno kritizirati vlogo medijev v katastrofi: lov nanjo je odprla največja bosanska televizijska zvezda Senad Hadžifejzović, in potem ko so tiralico objavili na youtubu in družabnih omrežjih, je bila Poljakinja prisiljena pobegniti iz Bosne in Hercegovine.
Še bolj zanimiv in intrigantski pa je bil pojav »dobre laži«: v resnici tudi ta ni povsem neznan na spletu, a katastrofa, ki je prizadela Balkan, je sprostila prav neverjetne potenciale takšne propagande. Od pretresljivih fotografij starca, ki nese po vodi svojo nepokretno ženo, dečka, ki do grla v vodi rešuje psička, ali psov, ki rešujejo mačje mladiče in invalide, pa do fotomontaž slavnih osebnosti z izrazi podpore Balkanu – na stotine podobnih potegavščin je preplavilo splet in družabna omrežja. Vse so bile laž. In vse so paradoksalno služile povsem istemu namenu kot tiste, s katerimi se je začel lov na čarovnice – dvigu morale nesrečnih državljanov.
Od tu naprej je seveda lahko: vse, kar potrebujemo, da bi rekonstruirali, kako bi bili videti takšna »splošna ljudska obramba in spletna samozaščita«, ali natančneje, kako bo, ko bo Balkan prizadela kakšna manj naravna, trajnejša katastrofa, žal že imamo: zelo bogato in zelo svežo izkušnjo.
