Jaka Lakovič je dal v svoji košarkarski karieri skozi že marsikaj. Z evropskimi velikani je osvajal številne lovorike, se z Barcelono leta 2010 povzpel na vrh evrolige in postal z 2524 točkami tretji najboljši strelec v zgodovini najelitnejšega evropskega tekmovanja. S 86 nastopi za Slovenijo na večni lestvici zaseda sam vrh, s 1564 točkami na vseh tekmah je najboljši strelec reprezentance, na uradnih obračunih pa jih je dosegel 880 in zaostal le za Teomanom Alibegovićem, ki je na prvem mestu z 990 točkami. Njegov šov v dresu novomeške Krke proti madridskemu Realu, ko je dosegel 38 točk in imel indeks učinkovitosti kar 55, še vedno velja za enega najboljših nastopov v zgodovini evrolige. In še marsikaj bi se našlo. Vedno je kot pravi profesionalec, predan svojemu poklicu, predstavljal zgled soigralcem in mladim nadebudnežem. Tudi ko se je znašel v nemilosti trenerja, kot recimo pri Galatasarayju, ga to ni pravilo s tira, saj je še naprej trdo treniral, kot da se ni dogajalo nič. Prav zaradi takšnega odnosa so ga imeli navijači klubov, za katere je nastopal, venomer radi, slovenski pa so mu nadeli celo vzdevek Jale nacionale.
Pri profesorju do plusa
Danes petintridesetletni Ljubljančan je produkt Slovanove košarkarske šole, ki je v svoji zgodovini ustvarila že mnogo vrhunskih igralcev. Zaradi kakovosti je izstopal že v mlajših kategorijah, na eni izmed tekem kluba s Kodeljevega pa si je skupaj s soigralci pokril prvo in zadnjo črko imena kluba, da bi tako opozoril na nedisciplino pri izplačevanju. Medtem ko so preostali igralci po ogrevanju zamenjali majice, je Lakovič to spregledal in tako požel veliko zanimanja, predvsem medijev. »Še ko sem prišel na Fakulteto za šport, me je profesor vprašal, kaj počnem neumnosti na Slovanu. Medtem ko sem mu hitel pojasnjevat, me je prekinil in dejal, da imam pri njem zaradi tega plus,« se spominja mlajših dni. Slovanov dres še vedno hrani doma, ob slovesu pa je tudi zajokal, saj so ga izdale emocije, ki jih je gojil do matičnega kluba. Pot ga je s Kodeljevega vodila v Novo mesto h Krki. »Z odhodom v dolenjski klub sem precej tvegal, saj takrat še ni bilo gotovo, da bodo nastopali v evroligi,« prizna, a se je zgodba na koncu zanj odvila sanjsko. S Krko si je naposled priigral pravico nastopanja v najelitnejšem evropskem tekmovanju, po odličnih nastopih pa je o vsega 186 centimetrov visokem organizatorju igre govorila domala vsa Evropa. Z 20,9 točke, ki jih je povprečno dosegal na obračun, je bil drugi strelec rednega dela evrolige, najbolj pa je v oko padel legendarnemu Željku Obradoviću, ki ga je za vsako ceno želel v Panathinaikosu.
Lakovič je naposled pristal v Atenah, prvo sezono pod vodstvom Obradovića pa si bo zapomnil za celo življenje. »Prvo leto pri njem je bilo najtežje v moji karieri. Zdelo se mi je, kot da sem pozabil košarko in da se stvari učim na novo,« se spominja. Pri Panathinaikosu je ostal štiri sezone, vsakokrat osvojil naslov grškega prvaka in bil vodja moštva, a na vrh evrolige se mu ni uspelo povzpeti. Ravno iz tega razloga se poleti leta 2006 ni mogel upreti klicu Barcelone, ki je sestavljala sanjsko ekipo. V katalonskem mestu se je počutil odlično, spoznal partnerico Heleno Boado, ki trenutno nastopa za slovensko košarkarsko reprezentanco, in brez težav priznal, da bi tam tudi z veseljem živel, če ne bi bil tako navezan na domovino. Navijači Barcelone so ga hitro vzeli za svojega, on pa jim je vračal z odličnimi igrami na parketu in leta 2010 le prišel do tako želenega naslova prvaka v evroligi. Čeprav je kariero želel končati pri Barceloni, se je sezono po vzponu na evropski klubski vrh s težkim srcem poslovil in kot veteran odšel v Turčijo h Galatasarayu, kjer je v prvi sezoni uspešno vodil moštvo, po prihodu trenerja Ergina Atamana pa izgubil mesto v ekipi, kar ga je po nekaj mesecih začelo močno jeziti. »Sprva sem odločitev trenerja mirno prenašal, kasneje pa me je vse skupaj že pošteno jezilo. Tudi vodstvo kluba z mano ni komuniciralo,« je razlagal razburjeno, a si na koncu le oddahnil, saj je zgodba dobila srečen zaključek. Mir je našel v italijanskem Avellinu, kjer ga izredno cenijo in so ponosni, da bo njihov dres nosil tudi v prihodnji sezoni. Ali bo ta tudi zadnje v njegovi karieri, še ne ve. Pravi, da bo vse odvisno od motivacije po igranju, ko pa bo enkrat le obesil superge na klin, želi dokončati zadnja letnika Fakultete za šport in se podati v trenerske vode.
Reprezentanca zanj svetinja
Med uspešno klubsko kariero Lakovič niti enkrat samkrat ni zavrnil reprezentančnega povabila, kar mu je med navijači prineslo mitski status. Nekaj je k temu zagotovo doprinesel tudi Obradović, ki mu je v času sodelovanja pri Panathinaikosu zabrusil, naj nikoli niti za sekundo ne podvomi o igranju za svojo državo. Kljub nekaj uspešnim nastopom s Slovenijo pa v njegovi reprezentančni karieri manjka pika na i – kolajna. Na evropskem prvenstvu leta 2009 na Poljskem jo je skoraj že čutil okoli vratu, a je Sloveniji pod vodstvom selektorja Jureta Zdovca v polfinalu proti Srbiji in na tekmi za tretje mesto proti Grčiji zmanjkal tudi kanček športne sreče. Tisto prvenstvo stare celine je bilo za nekdaj najkoristnejšega igralca grškega prvenstva daleč najuspešnejše v reprezentančnem dresu, četudi je imel v določenem trenutku zvita oba gležnja, tako da so mu soigralci morali pomagati pri vstopu in izstopu z avtobusa, ki jih je prevažal na treninge in tekme. Zdelo se je, da bo ravno na zadnji reprezentančni akciji dobil najlepšo priložnost za osvojitev odličja, a je izbrana vrsta na evropskem prvenstvu v Sloveniji lani zasedla peto mesto.
»Na treningih je bil oster in tekmovalen, izven parketa pa je pomagal z nasveti in znal stati ob strani. Pravi kapetan!« o sedaj že nekdanjem soigralcu in dobrem prijatelju z izbranimi besedami govori zvezdnik lige NBA Goran Dragić, ki je Lakoviča v šali še poskušal prepričati, da si premisli, a zaman. Veličina človeka je tudi v tem, da ve, kdaj se umakniti in mesto prepustiti mlajšim. Čeprav Slovenija velike perspektive na mestu organizatorja igre nima, ostaja optimističen. »Če se bodo tudi prihodnji rodovi slovenskih košarkarjev s takim ponosom kot jaz udeleževali reprezentančnih akcij, potem se nam za prihodnost slovenske košarke ni bati,« je dejal in pripadnost reprezentanci ob slovesu potrdil še z besedami, da se počuti, kot da bi se po 20 letih razšel z žensko.