Prelomilo se je v Simferopolu 12. marca letos. Petro Porošenko, že dodobra vešč politike po poldrugem desetletju vpetosti vanjo v ukrajinskem parlamentu in vladi ob ohranjanju svojega slaščičarskega in siceršnjega poslovnega imperija, je tisti dan v donkihotovskem poskusu obiskal glavno mesto Krima, da bi preprečil tamkajšnji referendum o odcepitvi od Ukrajine in o priključitvi Rusiji. Amaterski videoposnetek, ki je na široko zakrožil po državi, ga je prikazal v večernem pohodu po simferopolskih ulicah, obkroženega s številnimi bučnimi demonstranti, ki so vanj kričali proruska gesla. Prej tihi finančni podpornik upora proti Janukovičevemu obračanju hrbta Evropi je visoko zrasel v očeh večine Ukrajincev, s podporo ene najvidnejših oseb na kijevskem Trgu neodvisnosti Vitalija Klička pa je postal nedvoumen favorit bližajočih se predsedniških volitev.
Kljub izrednim razmeram, v katerih na odcepljenem Krimu ni bilo volitev, v dveh separatističnih pokrajinah na vzhodu države pa je zaradi tamkajšnjih proruskih militantnežev lahko oddalo glas le približno pet odstotkov volilnih upravičencev, je Porošenko po oceni EU in ZDA minulo nedeljo slavil absolutno in legitimno zmago, slednjo pa mu za zdaj priznava tudi Moskva. Čokoladni kralj, po oceni Forbesa »težak« 1,3 milijarde dolarjev, je imel z Rusijo nedavno poslovni spor, velja pa za politika, ki ob jasni proevropski viziji podpira vsestranske in ekstenzivne odnose z velikansko sosedo na vzhodu, na katero je tudi razširil svoje slaščičarsko cesarstvo. Slednje je bilo lani drobiž v evropsko-ruskem rvanju za Ukrajino, ko je Moskva zaprla mejo tudi za njegove sladke proizvode, kar je Porošenko ocenil kot politično discipliniranje Ukrajine in ne ekonomski ukrep za zaščito ruskega potrošnika.
Samorasli oligarh
V Bolgradu na ukrajinsko-moldavski meji rojeni Petro Porošenko ni bil le edini kijevski politik, ki se je na Krimu osebno postavil po robu tamkajšnjemu referendumu, ampak tudi prvi ukrajinski oligarh, ki je tudi finančno podprl proevropsko gibanje na Majdanu. Svoje bogastvo je ustvaril z lastnim delom po razpadu Sovjetske zveze in ne s takrat običajnim grabežem državne lastnine. Začel je s prodajo kakava, sčasoma prevzel več tovarn slaščic in ustvaril giganta Rošen (del njegovega priimka), ki na leto proizvede skoraj pol milijona raznih sladkih izdelkov. Danes sodi med deseterico najbogatejših Ukrajincev, v njegovi lasti so tudi tovarni avtomobilov in avtobusov, ladjedelnica ter televizijska postaja Kanal 5, ki je odigrala glavno vlogo v volilni kampanji Viktorja Juščenka pred predsedniškimi volitvami leta 2004 in v kasnejši oranžni revoluciji. Porošenko, ki je politično kariero začel leta 1998 z vstopom v parlament pod okriljem socialdemokratske stranke SDPU, je dve leti pozneje v njem oblikoval svojo poslansko skupino Solidarnost, ki je postala politična stranka in se nato konec leta 2000 pridružila stranki regij Viktorja Janukoviča, v kateri je postal sopredsedujoči. Ta »ljubezen« je bila kratka, v manj kot letu dni sta se z Janukovičem razšla, Porošenko je obnovil svojo stranko solidarnosti in se povezal v volilni blok z Našo Ukrajino Viktorja Juščenka. Brez visokih političnih ambicij je v tem času dokazoval talent za medstrankarska pogajanja in tudi povezovanje politike z oligarhi, zato je bil po oranžni revoluciji blizu imenovanja za predsednika vlade, za kar se je potegoval na lastni televiziji. Razpoke med oranžnimi revolucionarji in potencialna nesoglasja z njihovo ikono Julijo Timošenko so ga naplavili zgolj na vrh nacionalnega varnostnega sveta, z njega pa ga je odplavil protikorupcijski pregon poslovnih zaveznikov in kritike, da je njegovo poslovanje v Rusiji v navzkrižju z interesi državne službe, ki jo opravlja. Leta 2009 se je Porošenko vrnil v sam vrh ukrajinske politike kot zunanji minister v vladi Timošenkove, da bi vladno kariero po izvolitvi Janukoviča nadaljeval na položaju ministra za gospodarski razvoj in trgovino, ki ga je zapustil s ponovno preselitvijo med poslance po parlamentarnih volitvah leta 2012.
Čaka ga razrvana država
Še pred izbruhom sedanje ukrajinske krize je dal Petro Porošenko vedeti, da je njegova naslednja politična ambicija županovanje glavnemu mestu ali pa kar predsedniška palača. Takrat je za svoj moto izbral novo (evropsko) pot, na katero mora stopiti Ukrajina, ki pa ga je po sili razmer preimenoval v »končanje vojne in kaosa«. V prvem povolilnem srečanju s tujimi novinarji je s kravato v barvah nacionalne zastave izražal prepričanje, da bo s »teroristi« na vzhodu države opravil v nekaj dneh, s separatisti, ki niso prijeli za orožje, dosegel dogovor o izboljšanju lokalne uprave ter s pomočjo odgovorne kijevske vlade, ki naj bi za zdaj ostala v rokah Arsenija Jacenjuka, povrnil Krim matični državi. A uspešnega poslovneža, očeta štirih otrok in politika s širokim zornim kotom čaka izjemno težka naloga. Med Juščenkovo vladavino je bil krčevit nasprotnik prenosa predsedniških pooblastil na parlament in vlado v času, ko v državi še vlada zmeda in potrebuje odločnost. Janukovič si je te pristojnosti kasneje zagotovil. Prenovljena ustava po sedanji vstaji je predsedniku znova pristrigla pooblastila, čakajo pa ga še težje naloge, kot so botra njegovih otrok po oranžni revoluciji pred slabim desetletjem. Prva bo, da si utrdi legitimnost, ki so mu jo priznali volilci, potrdile EU in ZDA ter pogojno sprejela tudi Rusija. Trši oreh bo ureditev razmer na proruskem vzhodu in jugu države, pri čemer se povrnitev Krima v ukrajinsko naročje zdi misija nemogoče. Nič manjša težava, morda na daljši rok še večja, je gospodarsko nazadovanje, ki bo ob morebitnem poglabljanju spora z Rusijo in z bolj besedno kot konkretno pomočjo Zahoda državo do konca izčrpalo. Ne preseneča, da je Porošenko odnose z Rusijo postavil visoko na svojo prednostno lestvico, ker pa je višje rešitev krimskega vprašanja, je za njihovo resetiranje malo realnih osnov. Zadovoljiti bo moral tudi nekatere zahteve Majdana poleg podpisa sporazuma z EU, ki ga je zavrnil Janukovič. Nekateri najbolj zagrizeni protestniki so že izrazili presenečenje nad izvolitvijo oligarha iz dosedanjih režimov za predsednika in nad dejstvom, da Ukrajino še naprej upravljajo stari politični obrazi brez zahtevanih sistemskih sprememb, odločnega obračuna s korupcijo in lustracije tistih, ki so povezani z zločini Janukovičeve in tudi sovjetske ere. Življenje čokoladnega kralja v predsedniški koži zagotovo ne bo sladko.