Evropske volitve so (bile) v tem smislu pomenljivo znamenje. Pokazale so, da zgolj kakšna četrtina volilcev dejansko verjame, da je njihov glas pomemben, da lahko vsaj vplivajo na potek dogodkov, če že ne morejo spreminjati stanja stvari. Še tisti, ki so šli od maše, niso vsi zavili na volišča… Še bolj problematičen je odziv strokovne javnosti na (pre)nizko volilno udeležbo. Kot bi šlo za nekakšen naraven fenomen ali za »normalno« funkcioniranje volilnega telesa v razvitih družbah. Zlahka razložljivo – v tehničnem smislu – naj bi bilo tudi to, da so glasovi mlajših, bolje izobraženih generacij v Sloveniji povečini šli k poražencem na volitvah, se pravi v nič. Velikih strank očitno ne skrbi kaj prida, da se mladi v njihovih ponudbah ne vidijo. Ampak kaj bi to. Mladi naj delajo za naše pokojnine, svojih tako ne bodo dočakali; šolski sistem pa naj postane valilnica kadrov. Kot so si to lepo zamislili v organiziranih izpostavah liberalnega kapitalizma. Denimo v OECD, katere vse bolj poslušna članica smo tudi mi.
Kritični umi sveta so za razliko od nas nevarnost dirigiranega vkalupljanja vsaj uvideli. V začetku maja se je več deset intelektualcev z uglednih svetovnih univerz, med njimi sloviti Noam Chomsky, podpisalo pod odprto pismo, ki sta ga direktorju za program testiranja znanja PISA pri OECD Andreasu Schleicherju napisala dva ameriška profesorja (Hainz-Dieter Meyer z državne univerze v New Yorku in Katie Zahedi z ene od newyorških srednjih šol). V njem sta opozorila, da si je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj prek raziskave PISA vzela pristojnosti, ki jih nima. Nihče ji namreč ni podelil mandata za urejanje izobraževalnih sistemov, tako kot na primer Unescu ali OZN. Nesprejemljivo je, sta poudarila, da v raziskavi PISA z enotnimi testi merijo znanje 15-letnikov v različno razvitih državah z različno kulturo, saj primerjajo neprimerljivo, in da s poudarjanjem uporabnosti znanja za gospodarski razvoj napačno usmerjajo šolske reforme. Glavni cilj izobraževanja namreč ni priprava mladih na iskanje zaposlitve, temveč na sodelovanje v demokratičnih procesih, na moralno delovanje in osebni razvoj, so družno menili ugledni akademiki in pozvali države, naj premislijo, ali je vredno vsake tri leta porabiti toliko denarja (pri nas okoli pol milijona evrov) za tako sporne cilje. Mi v Sloveniji se o smiselnosti tovrstnih raziskav še pogovarjamo ne. Res pa je, da slabi dosežki v PISA 2012 na naš šolski sistem niso vplivali – zaradi inertnosti oblasti.
Tudi državnozborske volitve znajo biti žrtve opisane »vdaje«. Prav lahko se zato zgodi, da se bo v prerivanju upehanih, a izkušenih »starih« strank z ambicioznimi političnimi novinci znova igralo na čustva in ozke interese, ne pa na razum in koncepte. Če namreč nagovarjaš utrujeno, naveličano volilno telo, ki s težavo zmore celo akt glasovanja, ga ne boš moril s kompleksnimi vprašanji razvoja. Bolj učinkovito je populistično dobrikanje, ki stavi na ljudi, na podobe, na prežvečene teme in lažne dileme tipa beli ali rdeči, gospodarska rast ali nazadovanje, šola kot mučilnica ali kot igralnica… Radikalno nove ideje, ki nas edino lahko kam premaknejo, utegnejo biti torej le poper za bolj pikantna TV-soočenja.
Že omenjeni filozof je o nujnosti novih modelov govoril že davnega leta 2009 na Bledu. »Morali bomo odkriti nov model kolektivnega delovanja, forum transnacionalne politične aktivnosti, ki ne bo tržno usmerjen, a tudi ne kar preprosto državno voden,« je razmišljal Žižek. In dodal, da ga skrbi, ker Evropa še ni odkrila svojega modela, zaradi česar »imamo na voljo le ameriški liberalni kapitalizem in kapitalizem z azijskimi vrednotami«. Smo pet let kasneje sposobni realno misliti kakšno drugo opcijo kot liberalni kapitalizem? Jo priklicati v politično življenje kot stvarno in uresničljivo? Malo verjetno.
Zadošča, če pogledamo, s kakšno hitrostjo nam razpada javni zdravstveni sistem, kako obrobna so postala vprašanja o kakovosti šolskega sistema, s kakšno lahkoto šole sprejemajo to, da se nekateri otroci ne udeležujejo ekskurzij in izletov ali da je tu in tam kdo lačen, pa »čeprav nismo Sahara, kjer nič ne raste«, kot je v Poletu opozorila novinarska kolegica Jana Vidic, gonilna sila akcije Botrstvo na Valu 202. Otrok v šoli, je še povedala, pogosto sploh ne vprašajo, zakaj so se odjavili s kosila. Da »nekateri hodijo plavat z delfini na Maldive, drugi pa niti pred blok nočejo, ker jim je nerodno«, postaja normalno...
Ne, nismo Sahara v geografskem, smo pa Sahara v idejnem smislu. Ne »barantamo« več, ideje smo posušili in obesili na vrv. Kot kakšna zelišča… Ne uvidimo več, na primer, da je vsakodnevna dobrodelnost vgrajena v kapitalizem. Miloščina, kot še pravi Žižek, daje namreč »sociološko sporočilo ljudem, naj ne razmišljajo in naj pozabijo na ideologijo in politični boj ter raje kaj naredijo, saj drugi ljudje stradajo.« Prav to hoče kapitalizem – kolektivni umik v polje zasebnega, saj je osamljene, ozko izobražene posameznike mnogo lažje upravljati. To bo njegova končna zmaga. Pa čeprav po četrti fazi, umiku, sledi le še tema…