Čeprav Slovenci v tujini ne veljamo za najbolj enotnega med narodi, nas v zadnjem obdobju malokatera stvar deli bolj kot prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Nasprotniki posla opozarjajo na mrko prihodnost in kličejo na pomoč vlado, medtem ko zagovorniki prodaje ostro obsojajo vsako vmešavanje vlade in zahtevajo prosto pot delovanju trga.
Strogo gledano vlada dejansko ne more vplivati na prodajo Mercatorja, saj ni lastnica nobene delnice največjega slovenskega trgovca. Vendar je naivno trditi, da dogajanja na trgu vlad ne smejo zanimati, saj lahko navsezadnje ključno vplivajo na stanje v državni blagajni. Mercator sodeluje s tisočerimi slovenskimi dobavitelji in njihove morebitne težave bi lahko hitro postale težave davkoplačevalcev. Naš največji trgovec zaposluje 23.000 ljudi, od tega v Sloveniji skoraj 11.000. Nižanje stroškov poslovanja, ki običajno sledi velikim prevzemom, bi tako spet udarilo po državni denarnici. Prepustiti se naključjem nevidne roke trga je zato lahko nevarno, česar se zavedajo tudi vlade na tujem, kjer se dogovori o velikih združevanjih in prevzemi podjetij pogosto končajo prav v vladnih palačah.
Vmešavanje politike prej pravilo kot izjema
Pri tem marsikdaj niso izjema niti ZDA, zibelka neoliberalizma. Washington je denimo dubajski družbi The Dubai Ports World preprečil nakup upravljalcev šestih velikih ameriških pristanišč. Razlog: ogrožanje nacionalne varnosti. Po isti logiki ne more graditi svojih omrežij v ZDA kitajski Huawei. S tem se zgodba vpletenosti vlade ZDA v dogajanje na trgu ne konča. Washington se je dolgo bojeval proti želji pivovarja Ab Inbev, da prevzame mehiško skupino Grupo Modelo. Američane je skrbelo predvsem za potrošnike, saj bi se lahko po nastanku največjega pivovarja na svetu pivo podražilo. Posel, vreden 20 milijard dolarjev, so regulatorji na koncu vendarle odobrili, Ab Inbev pa je s tem pod svoje okrilje dobil tudi pivo znamke Corona, po katerem Američani še danes zelo radi posežejo.
Pri prevzemnih zgodbah farmacevtskega velikana Astra-Zeneca, ki je velika želja nekoč največjega svetovnega farmacevta Pfizer, in francoskega Alstoma, ki je tarča ameriškega General Electric (GE) in nemškega Siemensa, je tako srečen epilog precej bolj oddaljen. Še posebno glasno je ob objavi 13 milijard dolarjev vredne prevzemne ponudbe GE zaropotala francoska politika. Ekonomski minister Arnaud Montebourg se je ob tem uprl na vladno odločbo, ki omogoča Franciji, da zavrne prevzemne ponudbe za francoska podjetja v strateško pomembnih sektorjih. Čeprav je ravnanje Francije že pod drobnogledom Bruslja, v Parizu ne spreminjajo tona do potencialnih kupcev, s katerimi nameravajo sesti za pogajalsko mizo ne glede na to, da v industrijskem koncernu nimajo lastniškega deleža. Od GE in Siemensa hkrati že zdaj zahtevajo vsaj triletno obdobje brez odpuščanja. Alstom, ki ustvari okoli 20 milijard evrov prihodkov na leto, zaposluje namreč v Franciji kar okoli 18.000 ljudi.
Če po Alstomu kupca še stegujeta prste, pa je ameriški Pfizer že dvignil roke od britansko-švedske Astra-Zenece, za katero je bil pripravljen plačati skoraj 80 milijard evrov. Švedska vsaj zaradi dveh razlogov ni nasedla obljubam, da namerava Pfizer tako v Veliki Britaniji kot na Švedskem vsaj za pet let ohraniti vse zaposlitve v znanosti. Prvič, takšna obljuba je povsem nesmiselna, saj traja razvoj zdravil tudi 20 let. In drugič, Pfizer je že leta 2002 ob prevzemu švedske Pharmacie požrl besedo in drastično zmanjšal vlaganja v znanost. Zaradi podobnih razlogov so v zrak skočili tudi britanski znanstveniki, ki so zaradi pasivnega branjenja britanskih interesov ostro napadli premierja Davida Camerona.
Neaktivnost vlade lahko državo drago stane
Švedi so morda rešili sebe in Britance pred tveganim prevzemom, a pogosto se zgodi, da vlade ali regulatorji dopustijo prevzeme ali združitve, ki se nato razvijejo v katastrofo. Kot šolski primer velja omeniti 182 milijard dolarjev vredno združitev ameriških družb AOL in Time Warner leta 2000. Združena družba je komaj dve leti kasneje ustvarila 99 milijard dolarjev izgube. »Največja napaka v korporativni zgodovini« pa se je končala z razvezo leta 2009.
Če v tem primeru morda ne bi bilo upravičeno preložiti krivde na pleča ameriške vlade ali regulatorjev, je britanski finančni minister George Osborne včeraj jasno in glasno okrivil prejšnjo vlado za odobritev škodljivih združitev britanskih bank Lloyds in HBOS (Halifax Bank of Scotland) ter nizozemske ABN Amro in RBS (Royal Bank of Scotland). Nastale kapitalske luknje so kakopak zakrpali davkoplačevalci, ki so samo za reševanje RBS doslej namenili 56 milijard evrov. Tudi nemška voditeljica Angela Merkel je morala na lastno pest reševati delovna mesta v Oplu, potem ko se ameriškemu lastniku General Motors ni zdelo več vredno ohranjati proizvodnje v Evropi.
Pogosto pa se prevzemi ne sfižijo, četudi jim nasprotujejo politiki in javnost. Tako je bilo leta 2008, ko je tedaj eksotični proizvajalec avtomobilov Tata Motors iz Indije prevzel britanski ponos – Jaguar Land Rover. Za nameček je hitro odpustil 2000 zaposlenih. Tata Motors je do danes na otoku ustvaril 9000 novih delovnih mest, letno prodajo Jaguarja Land Roverja pa povečal s 100.000 na 360.000 avtomobilov. Je to realna zgodba za Mercator?
