Te dni smo dočakali romaneskni prvenec Vesne Lemaić, za zbirko kratkih zgodb večkrat nagrajene mlade avtorice. Preden se napotimo na njeno Odlagališče, naj priznam, da sem ena tistih ignorantk, ki njenih Popularnih zgodb ni brala. Toda morda je to ob takšnemle ocenjevanju dobrodošlo: njene nove knjige sem se tako lahko lotila brez kakršnih koli pričakovanj ali prej izdelanih stališč.
Lemaićeva me je v začetku svoje pripovedi o življenju znotraj odlagališča elektronskih odpadkov prijetno presenetila. To dekle zna pisati. Ko postavi svet svojih literarnih junakinj v bližnjo prihodnost in jih ogradi z elektroniko, se tja odpelje tudi na ravni sloga, denimo takole: "V Grace je vdrla nezaslišana informacija, telo se ji je skrčilo kot zip datoteka (…)" Ob takšnih besednih poslasticah sem uživala v slabi prvi polovici branja, pa tudi sama pripoved, nekakšna mešanica fantazijskega, akcijskega, aktivističnega in erotičnega romana - je tekla.
Navijala sem za avtorico, res sem. Prosim, zdrži do konca, saj ti gre, sem ji prigovarjala. Naj se v drugi polovici vse skupaj ne prevesi v kak hud aktivizem, ki ga je najavljala v intervjujih, ker se ta - če se ob pisanju pozablja na Literaturo - lahko dokaj čudno izrodi. Naj zgodbo do konca smiselno pelje, sem upala.
Najbrž vam je že jasno, da se moje pobožne želje niso uresničile. Najprej sem postala sumničava, ko so v prvi polovici romana nastopale same ženske, kar je sicer legitimno, ženski svet, zakaj pa ne. Toda ko se kasneje pojavijo moški liki, tukaj nekaj ni čisto prav. Vloga moških je vloga tako imenovanih Odstranjevalcev, gre za redukcijo na primitivna bitja, ki so tu zato, da pobijajo nedolžne ženske. Še več: vrhovno instanco zla predstavlja čuden stvor z ogromnim penisom, ki nabrekne, kadar je sadistično razpoložen. To pa je že območje cenenega in transparentnega prevzemanja feminističnih teorij, se strinjate? S tem nas avtorica izgubi.
To ji sicer uspe še na nekaj ravneh. V romanu je cel kup akcije, ki se dogaja zaradi - akcije. Imamo tri ženske, ki tekajo po Odlagališču, ali Delti, ali Bazi (to so trije dogajalni prostori romana), ne da bi bralec natanko vedel, kakšen je njihov motiv in kam so namenjene. Nasploh se zdi, da je avtorici koncentracija v drugi polovici pisanja nekoliko padla. Kot bi prvi del pilila, potem pa hotela čim prej končati. Dogajajo se takšne napake, kot je denimo ta, da ena izmed junakinj, ki je od pet do glave prekrita z odprtimi ranami, ob preskakovanju ograj niti enkrat ne zastoka od bolečine, dogaja se, da ženske pod sedežem avta vedno najdejo orodje, ki ga v tistem trenutku potrebujejo, ob vsem tem tekanju pa nenadoma ni več tistega inovativnega sloga pisanja, ob katerem smo uživali na začetku.
Vesna Lemaić dobro piše. Drugo vprašanje je, o čem piše in kako osmišlja svoje junake. Če roman ocenjujemo z merili, ki naj bi veljala za vrhunsko literaturo, za katero se podeljujejo nagrade, je tole zgolj smešno. Toda tudi če nekoliko spustimo merila in na Odlagališče gledamo kot na poskus pisanja žanrskega romana s primesmi aktivizma, ostajamo zbegani in nepotešeni.
