Tokrat jemljemo v interpretativni primež (ne preveč trdno) prvenec Miljane Cunta, razpolovljen že v samem naslovu, Za pol neba. Svojevrstni »manifest za nebo« pa na vprašanje, za katero ali za čigavo polovico neba, ne prinese jasnega odgovora. »Nič preostane, / ko zaloputneš vrata. / Zunaj je znotraj / in znotraj je noč.« Tema razpolovljenosti, polovičnosti in dvojnosti je skozi različne motive vpeta v zbirko kot celoto in tako se vrata z zapiranjem odpirajo, z izstopanjem vstopamo, na drugi strani vrat najdemo to stran vrat. Polovica neba je torej lahko druga polovica neba. Nebo je lahko znotraj. In čez polovico tega neba je lahko noč.
Če govor o zbirki karseda ozemljimo, moramo za začetek ugotoviti, da se zbirka odvija v tistem subjektovem prostoru, kjer je razpet in v posredovalni vnemi tudi že ujet med nasprotujoča si občutja. Svet nedvomno meri z vatlom občutenja, ali drugače, meri tisto, kar gre skozi »vonj, gib, pogled«, ter premerja to, kar je »rana sle«. Znotraj tega okvira zraste pred bralca med drugim pogumno izpisan apostrofirani »Ti«. Če vam namreč kot bralcu besedi »ti« in »Ti« v osebnem izkustvu ne predstavljata kvalitativno raznolikih pojmov, se lahko kaj kmalu znajdete v položaju, ko poezije ne razumete. In tudi če se odmaknemo od osebne bralske izkušnje, ostaja na mestu vprašanje, kako »Ti« v ciničnem času brati. Podobno se sprašuje Gorazd Kocijančič v spremni besedi zbirke, v kateri prav tako išče pot do avtoričine poezije (in najmanj, kar lahko ob branju ugotovimo, je, da jo najde): »Ali je v nas cinikih še dovolj ethosa, da lahko vase sprejmemo vdor tega odvečnega in ambivalentnega hrepenenja?« Je to poezija, ki potrebuje bralca, ki ni ciničen, ali pa je Za pol neba manifest, ki skuša iz bralca vsaj za hip pregnati prav cinizem?
K cinizmu. Pojav je obče resen, zato bomo tudi v kontekstu pesniške recepcije končno definirali njegovo nemajhno vlogo pri kanoniziranju in kritiziranju. Dobra poezija je od nekdaj zmogla nagovarjati čez mejo in mero osebnih preferenc, nazorov, filozofij in ideologij, kar pa ne velja za cinizem. To je ovira, na kateri lahko pade tako rekoč kateri koli še tako kakovosten in za koga pomemben pesniški poskus. Da je mera v našem primeru polna, avtorica v eno od pesmi smelo z veliko začetnico zapiše celo »Sebe«. (»In pomolim iz navade: / spusti med besede Sebe, / da se sprosti norost.«) Posredno morda taka pesniška drža sporoča, da je cinizem pomanjkanje ali kar zanikanje norosti? (To bi vsakega pravega cinika moralo vznemiriti.) Kakor koli že se bo cinik v ciničnem času odločil razumeti necinično poezijo, lahko prav tako necinično sklenemo, da je iskanje, kakršno poteka na straneh prvenca Miljane Cunta, podvig, ki zahteva bolj ali manj »verujočega« ali vsaj zaupljivega bralca. Takega, ki nima nič proti, če je poezija deklaracija bojevitega duha, ki pa ne bojuje bitke priložnostne melanholije, pač pa resen spopad za mesto pri drugem. Pri Drugem.
Prav o tem govori tudi Kocijančič v spremni besedi, kjer skuša erotično v poeziji Miljane Cunta umestiti v etični okvir, kar je nedvomno obetaven poskus branja zbirke. Namreč, precej zadržane do zgolj telesnega erosa, so to pesmi duhovno intenzivnega subjekta, ki usmerja svojo besedo in jezik v človeka, od koder ju tudi črpa. Bilo pa bi škoda spregledati, da je kljub srditemu bojevanju za mesto svojega »Ti« to poezija, ki dokončno zanesljivost brezna, ki ga pomeni vsak »drugi«, že pozna: »Reče se bližina, / a je le zdrs / besede po toboganu želje / do prve plime / na otoku, / kjer se lahko proti večeru / končno v miru okopaš // sam.« Kar bi torej cinik ovrgel, bi lahko bralec prepoznal kot legitimno in v nekem specifičnem okviru pogumno pisanje, ki od Sebe do Drugega vendarle šele išče, za razliko od kake druge poezije pa predvsem upa, da Pot je.