Za zbirko Poslikava notranjščine je prejel Jenkovo nagrado, za mladinsko literaturo dvakrat Levstikovo nagrado, za dramo Gabrijel in Mihael Grumovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada za roman Negativ Gojka Mrča, Rožančevo nagrado pa so mu prinesli eseji v knjigi Med besedo in Bogom.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literature Snoj prejema za opus iz pripovedništva, pesništva in esejizma, s katerim je "tako v tematsko-idejnem kot v estetskem pogledu bistveno zaznamoval in obogatil slovensko književnost zadnjih petih desetletij," beremo v utemeljitvi nagrade, ki jo je spisala Alenka Zor Simoniti. Njegova aktivna pot se začenja v zgodnjih 60. letih po diplomi iz slavistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ko je najprej delal kot novinar in lektor v kulturni redakciji Dela, nato pa od leta 1971 kot urednik pri Državni založbi Slovenije. Že do konca 90. let je zasnoval količinsko obsežen in raznolik literarni opus: poleg poezije, esejev in različnih žanrov proze se je odlikoval tudi s svojo edino dramo, v slogu mnogih največjih slovenskih literatov in predvsem pesnikov pa se tudi njegov opus kiti s prispevkom k mladinski književnosti. Veliko tega je pojasnil z opisom svoje delovne etike v omenjenem intervjuju: "Brez treh, štirih ur pisanja na dan ne morem. Tja v tri dni se mi ne bi dalo živeti."
V poeziji je Snoj od prve zbirke Mlin stooki do najnovejše Kažipoti brezpotij prehodil pot raziskovanja izraznih možnosti jezika pri upodabljanju razmerja med subjektom in sodobnim svetom, pogosto oropanem globljega bivanjskega smisla in prisluškovanja temeljnim eksistencialnim vprašanjem, predvsem vprašanjem človekove minljivosti, beremo v utemeljitvi. "Izvorni skrivnosti življenja se pesnik približa prav s pesniško besedo, s katero raziskuje in odkriva nove pomenske odtenke, z njeno metaforično močjo, zvočnostjo in ritmom odpira pogled v metafizično razsežnost bivanja in poimenuje tisto, kar ostaja v vsakdanjem jeziku zakrito." Nekoliko drugače je v Snojevem romanopisju, kjer je človekova intima postavljena v kontekst družbenih okoliščin. "S poezijo izražam intimo, s prozo pa se lotevam odslikave kompleksnih družbenih in drugih življenjskih situacij, a tudi v njej skrbim za poetične kvalitete jezika," je Snoj povedal za Dnevnik. V romanih Gavžen hrib in Fuga v križu avtor tematizira čas druge svetovne vojne, vendar v travmatično slovensko razklanost ne zre z ideološkega, političnega ali zgodovinskega stališča, ampak z globoko človeškega, beremo v besedilu utemeljitve. To izpostavlja tudi Snojeve novejše romane Gospod Pepi (2000), Gospa in policaj (2006) ter Ubijanje kače (2009), v katerih se ukvarja s subjektovim spopadom s svetom in z izostrenim etičnim čutom izrisuje naravo zla, ko hkrati obuja vero v stvariteljsko in etično moč besede.
Eden od določujočih vplivov na Snojev opus je nedvomno čas, v katerem je nastal - z njim je podal večplastno podobo nemirnega 20. stoletja v luči razmerja med posameznikom, svetom in zgodovino, je zapisala avtorica utemeljitve. Prav njegova generacija je namreč tista, ki je po dekadenci 19. in zgodnjega 20. stoletja spoznala, kot pravi Snoj, da se sveta ne da spremeniti, še posebej ne z ognjem in mečem, mogoče pa ga je izboljševati.