Njegov notranji monolog, ki napreduje mukoma in z nenehnim ponavljanjem, ki se mu postopoma, včasih neopazno, dodajajo novi elementi, in ki se nenehno suče okoli enih in istih stvari, njegovega strahu pred sodbo učitelja slikarstva, njegove nore zaljubljenosti v Helene, hčerko stanodajalke, in njegove trdne prepričanosti, da je resnično slikar, medtem ko večina sošolcev to ni, kaže na hudo negotovo osebnost, ki je v tujem svetu povsem izgubljena. Lars je nekakšen talentiran divjak, umetnik, ki slika intuitivno, reven ("jaz ne morem nositi rožnatega žameta, jaz sem groba volna") in morda celo nekoliko avtističen dečko, ki ga je bogat mecen, ki je v njem prepoznal talent, poslal študirat v Nemčijo. Njegovo nadarjenost so prepoznali tudi učitelji, a enostavno ni kos socialnim spregam: ne razume družbenih prepovedi v zvezi z dekletom ("šel je proti njej in kar nekako izginil v njeni svetlobi in počutil se je tako mirnega kakor še nikoli prej, tako je čutil in roke je sklenil okoli nje") in ne razpoznava ironije in podlih pasti, ki mu jih, posebnežu, nastavljajo sošolci. Njegov notranji glas je glas obsesivne vztrajnosti glede slikarstva in Helene, učinek tega ponavljanja pa je litanijski, skorajda obreden krik po svobodi ustvarjanja in po pravici do čustev in strasti.
Fosseju uspeva nenavadno: skozi zatrto, polrazvito figuro slikarja iz drobcev slika deprivilegiranost in družbeno ter religiozno represijo, ki zatolčeta ustvarjalni in vsakršen nagon. To je še posebej očitno v drugem delu pripovedi, ko je Lars že nazaj, na Norveškem, v psihiatrični ustanovi, kjer mu zdravnik prepove slikanje, češ da ga prav to pelje v pogubo, s skoraj enakimi besedami pa mu pojasnjuje škodljivost masturbacije. Šele ko mu preprečijo oboje, Lars kot tisti Indijanec iz Leta nad kukavičjim gnezdom pridobi moč upora in odkoraka iz norišnice.
Epilog tega pobega ostaja odprt, saj se zadnji del romana preseli v sodobnost, k pisatelju Vidmeju, ki prav ob Hertervigovih slikah doživi nekakšno razodetje prave umetniške globine. Vidme je, kot se zdi, celo nekakšen Larsov potomec, tudi on manično premleva banalije, le da je njegova izgubljenost v svetu že bolj socializirana, izhod išče v vrnitvi k veri, a pisatelj mu namesto starega zrelega pastorja, ki si ga želi srečati - nekoliko ironično? - ponudi zapeljivo mlado duhovnico Mario.
Razmerje med nekoč in danes je tako precej dvoumno: če Lars nedvomno ve, kaj hoče, a mu to družba prepoveduje, Vidme nič več ni "divjak", ampak že povsem "kultiviran": negotov in zato neuspešen v svojih umetniških hotenjih, razcepljen med uporom zoper vero in njenim iskanjem, občutljiv za žensko lepoto, a hkrati preveč zavrt, da bi si jo poželel. Družbena "psihiatrija" je dosegla svoje, porezala je vrhove.
