O pisateljskih honorarjih: Pravih “zaslužkarjev” pri nas ni

Čeprav v Sloveniji prodaja knjig leto za letom upada, smo preverili, kaj imajo od prodaje svojih knjig tisti redki slovenski avtorji, ki jim vendarle uspeva napisati knjigo, ki je med individualnimi kupci zaželena.

In pri iskanju odgovora se zalomi že pri definiciji uspešnice na slovenskem trgu. »Pri nas se namreč ne znamo povsem dobro zmeniti, kaj sploh to je in koliko prodanih izvodov naredi iz knjige prodajno uspešnico. Ali je, denimo, roman, ki se proda v 1000 izvodih, že bestseller, ali pa mora biti številka petmestna?« se sprašuje Bronislava Aubelj, urednica na založbi Modrijan. Založniki tako uspešnice definirajo vsak zase, za mnoge je uspeh že prodana polovica naklade (torej 250 izvodov), a navadno se založniki posebej pohvalijo, ko se kaka knjiga proda v vsaj nekaj tisoč izvodih, pri čemer so take, ki dosežejo petmestno številko, že prava redkost.

Nespodobnih pogodb menda ni

Na Modrijanu med kakovostne leposlovne knjige, ki so postale prodajne uspešnice, štejejo samo Jančarjev roman To noč sem jo videl, prodan v 5500 izvodih, ki je hkrati edini slovenski roman, ki so ga na založbi ponatisnili – celo štirikrat. »V primerih, kot je Jančarjev, je avtor honoriran vsakič, ko je treba zaradi izčrpanja dogovorjene naklade skleniti novo pogodbo ali aneks. Naklada, do katere se mora avtor zadovoljiti z začetnim honorarjem, na Slovenskem seveda ne more biti prav visoka,« pravi Bronislava Aubelj. Meni tudi, da avtorjem ni spodobno podtikati pogodb z neomejeno pravico do tiskanja 10.000 ali še več izvodov ali kar za vekomaj. Bolj kot leposlovje so seveda dobičkonosni priročniki oziroma stvarna literatura. Takšne Modrijanove uspešnice so knjige serije Lep dan kliče in Moje najljubše poti Željka Kozinca. Dobro gre tudi Pravipisu Aleksandre Kocmut. Dobro se prodaja tudi... jasno, Kuharska enciklopedija.

Na Mladinski knjigi se z avtorji potencialnih uspešnic večkrat dogovorijo za gradacijo honorarja: »Bolj je knjiga uspešna, več ima tudi avtor od tega, ko se viša tudi njegov odstotek,« pravi Nina Žitko. Sicer pa je honorar odvisen od stroškov projekta, saj si niti dva nista enaka, konkretni dogovori so odvisni tudi od avtorjevih zahtev. Odstotki na založbi UMco niso toliko v veljavi, ker bi bil avtor z njimi na slabšem, saj večino knjig prodajo med 400 in 1000 izvodi, pravi direktor založbe Samo Rugelj. Morebitne sitnosti pri delitvi dobička od prodajne uspešnice pa so v lanskem letu elegantno obšli. Njihovo najbolje prodajano domačo knjigo Delaj, teci, živi, ki se je doslej prodala v 2000 izvodih, je namreč napisal prav – Samo Rugelj.

Mlad avtor je hitro izigran

A »nespodobne ponudbe« so vendarle del založniške prakse, kot bi vedel povedati marsikateri avtor. Ker je uspešnic slovenskih avtorjev tako malo in ker večina avtorjev na dobro prodajo niti ne računa, se le redki z založnikom sploh pogovarjajo o odstotkih. Velika večina vzame ponujen oziroma (če je knjiga subvencionirana) s strani Javne agencije za knjigo predpisan honorar, morda celo nekoliko višji, če je avtor »uglednejši«. »Pri prvi knjigi je bila moja pogodba podobna večini drugih, ki jih podpisujejo avtorji v Sloveniji,« pravi Goran Vojnović o svoji izkušnji, ko je kot mlad avtor začetnik sklepal pogodbo za izdajo kasnejše uspešnice Čefurji raus!, ki se je do letošnjega aprila prodala v 17.600 izvodih. Kot pojasnjuje, gre pri tej »standardni« pogodbi za dokument, ki je avtorju izrazito nenaklonjen: »Predvsem kar se tiče avtorskih pravic, saj dobi založnik z izdajo knjige številne pravice, ki mu ne pripadajo, recimo pravice za avdiovizualno področje ali za gledališče, tudi za prevode in izdaje v drugih medijih.«

Na lestvici dobro prodajanih knjig se je v zadnjih mesecih »udomačila« biografija Cavazza pisateljice in novinarke Vesne Milek, ki je bila do aprila letos prodana v 7700 izvodih. Avtorica razlaga, kako je za prvenec Kalipso (2001) s Študentsko založbo podpisala pogodbo, po kateri bi dobila odstotke od prodaje po tem, ko se pokrijejo vsi stroški pri izdaji knjige, torej tisk, distribucija in vsi režijski stroški (honorarji za prelom, lekturo, oblikovanje, urejanje). »To je običajno pogodba, ki se za avtorja ne izide,« pravi avtorica, kar seveda drži, saj se leposlovna knjiga slovenskega avtorja v povprečju proda v nekaj sto izvodih. »Takrat mi je bilo vseeno za honorar, saj je šlo za prvenec in se mi je zdelo predvsem lepo, da je izšel. Ko je presegel prvih tisoč prodanih izvodov, so se stroški pokrili, ko je presegel tri tisoč izvodov, sem od odstotka prodanih izvodov dobila recimo za spodoben honorar povprečnega slovenskega pisatelja.«

Roman Cavazza pa je druga zgodba, kot razlaga. Odstotke od prodaje si namreč s »portretirancem« Borisom Cavazzo delita, saj za dveletno delo na projektu nista dobila nobenega predujma. »Prvi odstotki od prodaje so nama tako predvsem zapolnili manko, ki sva ga pridelala s tem, da sva takrat v procesu raziskav odpovedala druge stvari.« Milekova ugotavlja, da je njen seštevek vsega, kar je dobila od prodaje knjige Cavazza, enakovreden dobremu honorarju, ki so ga pred desetimi leti dobili ugledni slovenski pisatelji. »Ni malo, ni veliko,« dodaja.

Visoki honorarji kot del strategije?

Da se na tako malem trgu s še tako dobro prodajo ne da ravno zaslužiti, potrjuje primer enega najbolj branih avtorjev, ki piše tako za mlade kot za odrasle, Ivana Sivca. »V primerjavi z nekdanjimi avtorji, tudi s Cankarjem, smo vsaj petkrat na slabšem. Od pisanja knjig – pa čeprav sem jih napisal 117 – se preprosto ne da živeti.« Kot razlaga, zadnje čase piše predvsem zgodovinske knjige, ki seveda terjajo dolgotrajno raziskovanje. Za Sago o Karantaniji je gradivo zbiral 15 let. »Lahko si predstavljate, da potem kljub korektnosti založbe Karantanija honorar ni mogel biti velik.« Žena mu je nekoč izračunala, da za mnoge knjige ne dobi niti evra na uro.

Obrnili smo se tudi na Marjana Geohellija, agenta naše najuspešnejše mladinske pisateljice Dese Muck. Honorarje svoje stranke nam je predstavil z anekdoto o nagradi modra ptica, ki jo Mladinska knjiga podeljuje zmagovalcu za najboljši slovenski roman po izboru njene žirije in znaša 12.000 evrov. »Ta znesek kar lepo presega tistega, ki ga za roman prejme moja stranka. Bi pa po moji oceni pravo potezo potegnil tisti založnik, ki bi slovenskemu avtorju za roman izplačal najmanj tri- ali štirikratnik zgoraj omenjene nagrade. Na ta način bi dobili vsaj kakšno slovensko pisateljsko 'tapravo' zvezdo, kar na trgu pripomore k finančnemu uspehu uspešnice.« V tujini je pri avtorjih velikih prodajnih uspešnic objava višine honorarja del poslovno-prodajne strategije. »Knjigo, za katero je bil nekdo nagrajen z nepredstavljivo visokim honorarjem, je pač vredno kupiti,« sklepa agent.