DNK, ki v živih organizmih shranjuje genske podatke, ima zavidljivo kapaciteto za shranjevanje podatkov, zaradi katere znanstveniki že nekaj časa posvečajo pozornost podobnim poskusom. Če temu dodamo, da bi lahko v samo enem gramu DNK shranili do 455 milijard gigabajtov, kolikor naj bi znašala letna svetovna produkcija digitalnih podatkov, ki bi se tudi v neidealnih pogojih ohranili 400 tisoč let, pa stvar postane še bolj mamljiva.
Tričlanska skupina znanstvenikov, ki jo vodi profesor George Church s harvardske medicinske šole, je razvila sistem, ki omogoča tiskanje kratkih fragmentov umetno sintetiziranega DNK na stekleni čip, sami podatki v DNK pa so zakodirani v klasični računalniški binarni kodi, ki označuje lokacijo znotraj originalnega dokumenta. Računalnik lahko znova sestavi originalni dokument v pravilnem vrstnem redu s pomočjo teh kod. Med demonstracijo tehnologije so sicer pojasnili, da je kodiranje za zdaj še vedno počasno in primerno predvsem za arhiviranje, a postaja vedno bolj praktično.
Kot so zapisali za revijo Science, jim je zaenkrat uspelo shraniti zbirko podatkov, ki je velika zgolj 5,27 megabajta, kar pa je približno 600-krat več kot največja do zdaj zakodirana baza podatkov na podlagi DNK. Med kopiranjem so se sicer pojavile napake pri 10 bajtih, a raziskovalci zagotavljajo, da se bo tehnika v prihodnosti še izpopolnila, predlagajo pa tudi različne načine preverjanja napak, kot je tudi večkratno kopiranje iste informacije, zaradi česar bi napake postale bolj prepoznavne.
Pri delu niso uporabljali živih organizmov, saj bi celice sekvence podatkov, ki ne bi bile ključne za delovanje celice, pričele mutirati, dokler ne bi vneseni podatki povsem izginili.