Če nekdo, ki ima tako zelo velik ego, kot ga ima najbolj znani nogometni trener v zgodovini Alex Ferguson, imenovan tudi »sir Alex« ali »Fergie«, napiše svoj življenjepis, je verjetno najbolj naravno, da v njem obračuna z ljudmi s podobno velikimi egi. In Fergusonova avtobiografija, ki je izšla ta mesec, je v precejšnji meri prav to: obračun. Enainsedemdesetletni Škot, ki se je letos poslovil od dolgoletnega vodenja moštva Manchester United, ne pa tudi od delovanja v klubu, v katerem je postal legenda in bogataš, je napisal v mnogih delih eksploziven življenjepis z zelo nezažigalnim naslovom Moja avtobiografija. V njem je najbolj srdito obračunal z največjim zvezdnikom angleškega nogometa Davidom Beckhamom in njegovo ženo ter materjo njegovih štirih otrok, pevsko upokojenko in modno kreatorko Victorio Beckham. Davidov problem naj bi bil predvsem ta, da je mislil, da je večji od Fergieja. »Nihče ni bil večji oziroma pomembnejši od Fergieja,« piše Fergie.

Veliki voditelj

Vzkipljivi Škot, ki so mu rekli »the boss«, veliki šef, se strinja z vsemi tistimi, ki so in še kujejo v zvezde njegove voditeljske sposobnosti. Po njegovem mnenju so tri glavne sestavine velikega voditelja (kot je on) lojalnost, nadzor in disciplina. Še posebej nadzor. In prepričan je, da je mogoče vse troje z nogometnega terena prenesti na druga področja. Tudi v politiko, v kateri je bil kljub bogastvu vedno »socialist«, ki je podpiral, tudi denarno, laburistično stranko – še celo po tem, ko je postala delavska stranka samo še po imenu.

V svoji najnovejši knjigi zanika trditev iz življenjepisa Tonyja Blaira, da mu je Fergie svetoval, naj odpusti (škotskega rojaka) Gordona Browna, ki je toliko časa rovaril proti njemu, da je Blair odstopil. Blair naj bi ga zgolj vprašal, kako naj ravna s »superzvezdniškimi« ministri, Fergie pa mu je svetoval to, kar je kot trener počel sam: »V trenutku, ko nekdo ogroža tvoj nadzor, se ga moraš znebiti!« Blairova prva laburistična vlada ga je leta 1999 predlagala, kraljica pa nato tudi povišala v viteza britanskega imperija. V sira Alexa.

Upokojitveni šok

In ko je sir Alex maja sporočil, da se bo upokojil kot trener, je na Otoku zavladalo abdikacijsko ozračje – kot bi se kraljica odločila, da se bo odpovedala prestolu. Plaz obupa, šoka in slavospevov je zasul vse, tudi vse tiste, ki smo se dogajanju čudili, češ, saj gre samo za nogomet in za starost 71 let povsem primerno upokojitev nekega nogometnega trenerja. Samo na tviterju je bilo v prvi uri po »šokantni« novici skoraj milijon in pol slavospevov na Fergusonov račun. Hvali iz nogometnega sveta so se pridružili številni slavni in – seveda! – politiki, ki so pristavili svoj piskrček, da bi se nalezli vsaj kančka njegove priljubljenosti. »To je verjetno dan za slavospeve siru Alexu Fergusonu, izjemnemu človeku britanskega nogometa, ki je imel izjemno uspešno kariero,« je dejal konservativni premier David Cameron, ki ni mogel vedeti, da bo Fergie v življenjepisu napisal, da »ga ne bomo nikoli videli sedeti ob Cameronu«.

Pri Fergieju nikoli ni šlo samo za nogomet. Gre za najuspešnejšega trenerja, ki je iz manchestrskih rdečih vragov ustvaril globalno blagovno znamko. Notranjepolitičnega urednika BBC je odneslo celo tako daleč, da je Fergusona ob tej priložnosti razglasil za »največjega živečega Britanca« in voditelja. Trdil je, da bi njegovo voditeljstvo in uspehe morali ne samo spoštovati, ampak ju preučevati in se iz njih učiti.

Moč, uspehi in spomeniki

»Moje moči se morajo zavedati prav vsi v klubu,« je Fergusonov legendarni stavek. Igralce je znal motivirati in navdihovati, pa tudi disciplinirati in obvladovati orjaški ego preplačanih razvajenih milijonarjev, od katerih je zahteval trdo delo in disciplino. Voditeljski uspeh pripisuje preučevanju »voditeljev« na drugih področjih: kot mlad trener se je navdušil nad koncerti klasične glasbe – zaradi usklajenosti in timskega dela glasbenikov v orkestru.

Uspehi fanta, ki se je iz trdega delavskega okolja ladjedelniških dokov v Glasgowu, kjer se je pretepal in igral nogomet, razvil v nogometnega imperatorja, so ključni del njegove legende: kot trener se ponaša z nedosegljivimi 49 trofejami. Manchester United je povedel do 38 naslovov, med njimi letos do trinajstega naslova prvakov v angleški elitni premier ligi.

Legendarna je tudi njegova zvestoba klubu: zadnja tekma, ki jo je Manchester United odigral pod njegovim vodstvom, je bila natanko 1500. V več kot 26 letih, kolikor ga je treniral. V tem času je, le kot primer, madridski Real zamenjal 24, angleški Chelsea pa 18 trenerjev. Alexa Fergusona obožujejo tudi ameriški lastniki Manchester Uniteda, ki je januarja postal prvi športni klub, vreden več kot tri milijarde dolarjev. Čeprav se je vedno razglašal za dosmrtnega socialista, je sir Alex obogatel: s kapitalistično letno plačo blizu osem milijonov evrov je ustvaril šestdeset milijonov evrov vredno premoženje. Spomenike so mu, tudi na stadionu Old Trafford, začeli postavljati že lani. Ob razkritju enega izmed njih ni skrival ponosa nad samim sabo. »Ponosen sem na ta trenutek. Ljudje morajo po navadi prej umreti, da jim postavijo kipe. Preživel sem smrt!«

Incident leteče kopačke

Preživel je tudi dvoboj z zvezdnikom Davidom Beckhamom. Fergie v svoji knjigi piše, da sta Victoria in obsedenost s slavo pokvarila Davidov nogometni talent in da nikoli ni bil med najboljšimi igralci. »Zame je nastopil velik problem, ko se je zaljubil v Victorio. To je spremenilo vse.« Po njegovem mnenju je bil Beckham, ki ga je imel pred tem skoraj za sina, edini igralec pod njegovim poveljstvom, ki je slavo izven nogometnega igrišča spremenil v svojo misijo. Za to Ferguson krivi Victorio. Brez zaganjanja za globalno slavo, ki je spremenila njegovo delovno etiko in mu stopila v glavo, bi Beckham postal najboljši igralec in ena izmed največjih legend Manchester Uniteda, je prepričan.

Piše tudi, kako ga je Beckham jezil s svojim nepriznavanjem slabe igre in napak ter menjavanjem pričesk, prekipelo pa mu je po porazu Manchester Uniteda v tekmi proti Arsenalu leta 2003. V preoblačilnici je besnel nad Davidovo slabo igro. Kar je sledilo, je znano kot »incident leteče kopačke«, po katerem je imel Beckham nad očesom rano. »Od mene je bil oddaljen kakšne tri metre. Med nama je bila vrsta kopačk. David je zaklel. Premaknil sem se proti njemu, in ko sem se približal, sem brcnil kopačko. Zadela ga je točno nad očesom.« Beckham je vstal in preteče stopil proti njemu, pa so ga drugi igralci ustavili. Od takrat David ni več govoril z njim, 24 ur kasneje pa sta bila incident in Beckham s svojo rano v časopisih. Fergie je nekaj dni kasneje povedal upravi kluba, da ga mora David zapustiti. Zakaj? Zato, ker je mislil, da je večji od kluba in trenerja. Ali kot napiše Fergie: »David je mislil, da je večji od Alexa Fergusona. O tem nisem niti malo dvomil.« Madridskemu Realu so ga prodali za 25 milijonov funtov.

Diktatorji in pravljica

V knjigi ostro kritizira tudi nekdanjega kapetana rdečih vragov Roya Keana, za katerega napiše, da je imel najbolj divjaški besednjak, nekdanjega trenerja Liverpoola Rafo Beniteza pa razglaša za »trčenega človeka«. Ne skriva niti tega, da slabo prenaša nogometne sodnike, medije in konservativno stranko, trdi pa tudi, da so mu dvakrat ponudili službo selektorja angleške reprezentance.

Verjetno je zanimivo, da Fergie najraje bere in zbira knjige o diktatorjih. Tudi njegov življenjepis, posebno vse, kar se tiče njegovega voditeljskega sloga, vsebuje elemente diktatorstva. Vsakdo, ki se je uprl njegovi avtoriteti in prekrižal svoj ego z njegovim, je moral oditi. Izjema je menda samo njegova žena in mati njegovih treh sinov Cathy, ki ga prenaša že 47 let. »Moja pot je res izjemna. Ne pričakuješ, da se lahko zgodi kaj takega. Gre za neke vrste dolgo pravljico,« pravi legendarni Škot.

 

 

Alex Ferguson