Nenehno iskanje nepotvorjenih trenutkov v pripovedih iz sredice otroške realnosti

Dva rojstna dneva

Pisateljica Branka Jurca je imela pravzaprav dva rojstna dneva, saj bila njena mati prepričana, da jo je povila 27. aprila, a je raztreseni župnik v krstni list zapisal 24. maj, ki je nato obveljal za njen uradni rojstni datum. Vedno se je šalila, da je ta zmeda imela tudi dobro stran, saj jo je skoraj za cel mesec pomladila. Ni pa bilo dvoma, da je na svet prijokala v vasici Kopriva na Krasu. Čeprav je družina že kmalu po njenem rojstvu pred fašizmom zbežala v Maribor, kjer je oče dobil službo paznika v kaznilnici, se je vselej rada vračala k sorodnikom na Primorskem in pogosto obiskala tudi tamkajšnjo šolo.

Po končanem učiteljišču v Mariboru leta 1934 zaradi tedanjih družbenih razmer, v katerih izobraženost ni kaj dosti štela, štiri leta ni dobila službe učiteljice, zaradi česar se je za nekaj časa zaposlila v predilnici mariborske tekstilne tovarne. V času brezposelnosti je napisala prvo novelo, ki je bila leta 1938 objavljena v Sodobnosti, ob prvi redni službi pa jo je nato v Slovenskih goricah pričakal razred s kar 84 učenci. Ko je Slovenijo zasedel okupator, se je preselila v Ljubljano in se vpisala na univerzo ter takoj postala dejavna pri Osvobodilni fronti in delovala kot kurirka, za kar je po vojni prejela partizansko spomenico. Vendar so jo Italijani kmalu po začetku vojne odpeljali v taborišče Gonars, po kratkem obdobju na svobodi pa so jo aretirali še Nemci in jo zaprli za ogrado taborišča Ravensbrück. Že dva meseca po tistem, ko je leta 1945 dočakala svobodo, je objavila delo Pod bičem o izkušnjah za taboriščnimi vrati. »Vse do njene smrti teh zapisov nisem mogel brati, ker so preveč grozljivi. Njene sotrpinke pa so povedale, da je v katastrofalnih pogojih ohranjala dobro voljo, ne le sebi, ampak zlasti drugim, ko so že skoraj obupali. Ko je nekoč zbolela, so jo ščipale v lica, da je taboriščne paznice ne bi poslale v krematorij,« pripoveduje njen sin Matjaž Potrč.

Kopriva nikoli ne pozebe

Branka Jurca je kratko socialno prozo za odrasle bralce pisala že pred vojno, takrat je v Mariboru spoznala tudi svojega moža, prav tako priznanega pisatelja Ivana Potrča. Rojstvo njunih otrok, Matjaža in Marjetice, pa jo je navdahnilo, da je začela pisati za mlajšo populacijo. Prvo otroško knjigo Bratec in sestrica (1956) je napisala prav zanju, pa tudi pripoved Uhač in njegova druščina (1963) je temeljila na sinovih dogodivščinah. »Spomnim se, da je zgodba Poredni zajček moja zgodba. Izmislila sem si, da je poredni zajček polil moje mleko, ko sem imela zajtrk. Takrat sem bila še zelo majhna. Branka je spremenila to zgodbo v pravljico. Ko sva z bratom odraščala, so se zgodbe spreminjale in nama sledile,« je hči Marjetica Potrč zaupala etnologinji Marjeti Malešič, ki je ob stoti obletnici pisateljičinega rojstva pripravila publikacijo Kopriva nikoli ne pozebe – 100 let spominov na Branko Jurca, ob pričevanjih pa je nastal tudi dokumentarni video.

Med še živečimi ljudmi, ki so pisateljico dobro poznali, je raziskovalka izbrskala številne spomine in anekdote. »Na Štajerskem in na Krasu so jo običajno opisovali kot zelo živo, pozitivno, veselo, vedno v akciji, pa nasmejano osebo, ki nikoli ni tarnala, temveč se je vedno ozirala naprej, bila navdušena nad vsem, gostoljubna, drzna, hitra, pogumna...« razkriva Malešičeva. Branka Jurca je rada uporabljala prispodobi »kopriva nikoli ne pozebe« ali »še burja me ni vzela«, s čimer je opisovala svojo trdoživost med pomanjkanjem prve in grozotami druge vojne. Vedrino in humornost je ohranjala tudi, ko je bila močno bolna, saj je menda pogosto govorila, da bo Branka umrla in srce bo še delalo tik-tak, tik-tak, ker da je na baterije. Za zmeraj se je ustavilo po hudi bolezni 6. marca 1999.

Brez cmeravih junakov

Pisateljičin sin Matjaž Potrč se spominja, da je za pisanje potrebovala le tišino. »Ko je ustvarjala, je običajno šla na neki kraj, kjer je imela mir, včasih v svojo sobo, še raje pa na kakšen vikend. Njeno delo tako za družino nikoli ni predstavljalo obremenitve. Zame kot otroka ni bilo nič posebnega, da sta bila tako mama kot oče pisatelja. Je pa zanimivo, da sem se o očetu učil v šoli, o mami pa ne.«

Po Steklenem gradu iz leta 1958, v katerem so zbrane predvojne in nekaj povojnih novel in črtic, se je Branka Jurca povsem predala pisanju za otroke in mladostnike. Pred tremi desetletji je v pogovoru za naš časopis dejala: »Otroški svet je bil, še posebej v tistih povojnih letih, ki so bila tako težka, čisto drugačen, otroški, igriv, neobremenjen z vojno.« Ob neki drugi priložnosti pa je dodala: »Še posebno rada pišem za mlade bralce. Takrat sem židane volje, pa naj sije sonce, naj pada dež ali naj se vlečejo sive mrzlikaste megle.« Material za pripovedi je vedno iskala v sredici otroške realnosti, saj je želela ujeti nepotvorjene trenutke. V nekaj zgodbic, kot denimo Okoli in okoli, Lizike za vse ali Beli konjič, je preslikala kar dogajanje iz razreda, čeprav po vojni ni več veliko učila. A je bila z najmlajšimi tudi kasneje v nenehnem stiku kot urednica revij Ciciban ter Otrok in družina, dejavna pa je bila tudi pri akciji bralna značka.

V mladinskih delih nikoli ni želela biti »učiteljica«, ampak usmerjevalka, saj je menila, da mora literatura mlade sproščati. Tako so njene zgodbe kazale obilico razumevanja za doživljajski svet otrok. Ker je bila sama vselej trdna, vedra in pogumna, tudi njeni junaki nikdar niso bili cmeravi, temveč navihani, iznajdljivi, prisrčni in veseli. Preko lastnih tekstov je Branka Jurca spremljala celoten razvoj mladega človeka, saj je ustvarjala pravljice za najmlajše, akcijske zgodbe za »večje otroke« ter povesti za mladino. Slednji populaciji je namenila trilogijo Uhač in njegova druščina, Vohljači in prepovedane skrivnosti ter leta 1974 uspešnico Ko zorijo jagode. Pripoved o odraščajočem dekletu, nad katerega se zgrnejo številne pubertetniške težave, je bila v režiji Rajka Ranfla prenesena tudi na filmska platna, večkrat ponatisnjena in prevedena v številne jezike, mladi bralci po so jo nagradili s priznanjem zlata knjiga.