Šerpa je ime, ki se je v diplomatskih krogih uveljavilo za pogajalce nacionalnih vlad, ki pripravljajo srečanja šefov skupine najmočnejših industrijskih držav G8 – v »bruseljščini« so izraz posvojili za tiste, ki pripravijo teren za zasedanja evropskega sveta oziroma šefov članic Evropske unije. Ime krčme je simbolično in jedrnato strnilo njihovo diskusijo o tem, kako omejena so obzorja predsednikov vlad in držav članic Evropske unije, sta v svoji knjigi o tistih, ki vlečejo niti v bruseljski politiki, zapisala Cerstin Gammelin in Raimund Löw, dopisnica nemškega časopisa Süddeutsche Zeitung in vodja dopisništva avstrijske televizije ORF v evropski prestolnici.
»Vsakdo je hotel reševati le svoje banke, tako kot so prej reševali svoje jeklarne in avtomobilske koncerne. Vsakdo se je pasel na svoji veličastnosti in v vsaki prekleti državi so nacionalni nadzorniki to tolerirali,« sta novinarja poslušala enega od evrošerp, ki je dodal, da je tako zato, ker vsaka vlada živi od denarja, ki ji ga te banke posojajo, in nihče ni hotel sprevideti, kako usodne stvari so v igri.
Osemindvajset nacionalnih egoistov, sta avtorja knjige imenovala predsednike držav, predsednike vlad in kanclerja ter kanclerko, ki o usodi Evrope odločajo na evropskih vrhovih. V časih, ko se je denarna unija reševala s stotinami milijard evrov, se je njihova vloga na škodo parlamenta in komisije še okrepila. Samo blagajne nacionalnih držav so bile dovolj velike, da so lahko zagotovile denar za rešitev skupne evropske valute, evropski proračun s približno 1 odstotkom skupne gospodarske storilnosti vseh 28 članic je preveč ubožen, da bi naredil resen vtis na finančne trge, niti ni tak njegov namen. Kdor da denar, odloča, v katero smer bo vozil voz. Poleti 2013 je veljalo nepisano pravilo: kdor želi govoriti z Evropo, kliče Angelo Merkel, ameriški predsednik Obama in kitajski premier Li Kečjang sta obiskala Berlin, ne Bruselj.
Da v palači, imenovani po nizozemskem filozofu Justusu Lipsiusu, v resnici sedi 28 nacionalnih lobistov, je temeljna težava evropske zveze, ki je še posebej pogubna zato, ker to velja tudi za največje in najmočnejše. Kljub močni soodvisnosti gospodarstev, bank, trgov se šefi nacionalnih držav najtežje dogovorijo za racionalno in učinkovito rešitev, ki bi zmanjšala ogroženost nedokončane krhke strukture unije, ter običajno pristanejo na najmanjšem skupnem imenovalcu, za katerega še verjamejo, da ga bodo lahko kot uspeh prodali svoji domači javnosti. Ko po končanih srečanjih evropskega vrha nacionalnim medijem poročajo o tem, katere nacionalne interese so ubranili v Bruslju, pogosto nastane dvom, ali so bili vsi v isti dvorani.
V Bruslju so danes prepričani, da do finančne krize ne bi prišlo ali pa se vsaj ne bi razširila v dolžniško, gospodarsko in socialno, če bi imeli že pred letom 2008 poleg denarne tudi bančno unijo in s tem skupni nadzor bank. V predalu predsednika evropske komisije ležijo predlogi o vseevropskem zavarovanju za primer brezposelnosti, vseevropskem pokojninskem zavarovanju in otroškem dodatku. Na dolgi rok je umanjkanje skupne socialne politike ravno tako usodno kot luknje v nadzoru bank in proračunov, s katerimi se šefi držav sedaj tako intenzivno ukvarjajo.
Kljub temu, da omenjene projekte podpira večina strokovne javnosti, jih Barroso ni dal na mizo šefom evropskih držav, menda iz previdnosti, saj vse, kar diši po več Evrope, zavračajo z argumentom, da jih bodo zaradi tega doma tepli po glavi. Leta 2012 je evropski parlament v iskanju rešitve za svojo boljšo prepoznavnost, višjo volilno udeležbo in s tem tudi večjo legitimnost naročil javnomnenjsko raziskavo, v kateri je kar 40 odstotkov od nekaj manj kot 27.000 vprašanih odgovorilo, da bi bila harmonizacija socialnih sistemov tisto najpomembnejše, kar bi jih spodbudilo k temu, da bi se čutili državljane Evrope. Torej, če bi bilo unije več in ne manj.
Uspeh nacionalnih populistov na volitvah v evropski parlament zato slepi, da si Evropejci ne želimo evropske zveze, a v resnici le nismo zadovoljni s takšno, kot jo imamo sedaj. Evropska unija je nepopoln in nedokončan projekt, ki se v veliki meri gradi po načelu »learning by doing«. Toda če šefi vlad, ki v Bruslju odločajo o prihodnosti celine, populiste v nacionalnem egoizmu prehitevajo po levi, v resnici predvsem zato, ker si od Bruslja neradi pustijo pregloboko gledati v lonce domačih elit, potem zapravljajo tudi možnosti za to, da bi jo popravili in dokončali.