Renski rizling

Ko sem pred dnevi prejel suhoparno pismo državne volilne komisije, s katerim me obveščajo, da na jutrišnjo nedeljo lahko uresničim »eno temeljnih političnih pravic državljana«, če se udeležim volitev poslancev v evropski parlament, so me med mimobežnim razmislekom o tem, kako se odzvati, preplavili nostalgični spomini na prve majske dni pred desetimi leti, ko je Slovenija postala članica Evropske unije. Takrat sem bil z gledališčem v Wiesbadnu. Nemški kolegi so nas povabili, da natanko 1. maja 2004 v Hessenskem državnem gledališču odigramo Proustovo Iskanje izgubljenega časa v Pinterjevi dramatizaciji in Jovanovićevi režiji ter z igralci ljubljanske Drame. Gostovanje smo izpeljali mimo vseh državnih protokolov in formalnih svečanosti, izkušeno, skorajda rutinsko. Nemško vabilo ni bilo vljudnostno, temveč iskrena gesta dobrodošlice v novem skupnem domu, pa tudi mi smo bili na tiho ponosni, da v zgodovinskem času lahko predstavljamo Slovenijo v okolju, ki nas slabo pozna in še slabše razume. Tisti predprvomajski večer sem v hotelski sobi ure in ure neučakano preklapljal televizijske kanale (dalo se je videti tudi slovenske programe), se vmes sprehodil po mestu, kjer ni bilo ne duha ne sluha o kakem zgodovinskem dogajanju (no ja, tu in tam je mimo pripeljal avto s poljsko ali češko zastavo), v knjigarni, ki je bila odprta še ob pozni uri, sem zapravil dnevnice in še precej več, potem spet v hotelu radovedno prelistaval knjige, ugotovil, da spanca še dolgo ne bo, in se po polnoči odpravil še do obrežja Rena. Takšni meditativni sprehodi nujno prebudijo poetična razpoloženja, zato sem se ob strmenju v zaspano vodovje skušal spomniti kakega verza iz Heinejeve Lorelei; nekoč, v šolskih časih, sem jo znal na pamet, v izvirniku in v Klopčičevem prevodu. Ni šlo. »Odrešil« me je Wagner, namreč, njegovo »rojstvo sveta v es-duru«. Saj veste, to so tisti slavni uvodni takti Renskega zlata, ki se oglasijo iz najtemnejših globin niča, odigrani v skrajno nizkih basovskih legah, da se mukoma prebijejo do našega sluha in sploh do zvočnega »poroda« in bivanja, da bi »prebudili« sonce (v orkestru kontrabasi »prebudijo« rogove) in »ustvarili« svetlobo. Junak, Nibelung Alberich, je Renskim hčeram na dnu reke ukradel zlato, ga prinesel na svet in zasejal zlo… Je to to? Sem jaz, smo mi nocoj tudi segli po takšnem zlatu, sem pomislil, so to tisti toni, ki naj bi izrazili vzdušje nenavadne noči, noči prehoda iz ene življenjske paradigme v drugo, saj sem v Nemčijo dopotoval kot državljan male državice na vedno problematičnem Balkanu, zdaj pa strmim v umazane vode Rena kot ponosni osebek neke nove kulturne in politične identitete? Ah ja, sem hitro zamahnil z roko, kakšno zlato, kakšno zlo neki, za zasebno ovekovečenje trenutka sem si izbral napačno metaforo in napačno glasbo, tudi Ren se je že naveličal teh mojih trapastih meditacij, pojdimo spat, jutri me čaka veliko dela.

Ko sem naslednji večer iz ozadja dvorane opazoval gledalce, ki so tri ure zbrano poslušali Prousta v slovenščini, sem na mah izumil novo metaforo: mar ni prav to, da ljudje gledajo igralce, ki govorijo v nekem njim tujem jeziku, pa jih vendar razumejo (nekoliko bolje tudi zaradi sprotnega prevajanja), natančen izraz tega, kar ploskovito in počez imenujemo ideja Evrope? Sobivanje z vsemi različnostmi, medsebojna komunikacija, odprtost do drugih, tudi drugačnih. Umetnost. Gledališče. Kultura. Mnoštvo identitet. Kdo bi takrat pomislil na vagone denarja, ki ga bomo čez deset let vplačevali v različne centralne banke, še največ prav v frankfurtsko! Seveda nisem bil povsem naiven, seveda sem čez dan prebral nemške časopise, ki niso bili nič kaj navdušeni nad evropskim velikim pokom. Pa vendar: to in za to sem živel vse življenje, tam v svoji mali domovini, ki se je z obrežja Rena videla še neznatnejša in še bolj nebogljena, čeprav se je zdelo, da je položila svoj zrelostni izpit.

Kakšna zmota! S kakšno deziluzijo, s kakšno kepo muke v želodcu bom jutri šel na volišče in na volilnem listu med množico imen zaman iskal tistega pretendenta, ki je v svoj politični program vpisal tudi moja nekoliko patetična, morda naivno utopična, pa vendar bistvena renska sanjarjenja. V njihovih programih bi najbrž laže našel pledoaje za renski rizling kot pa smiselno predstavitev evropske ideje in evropskih standardov življenja, kot naj bi jih uresničevali tudi v Sloveniji, mimo petelinjih bojev na smrdljivih domačijskih gnojiščih. Po desetih letih članstva v EU lahko rečem, da Slovenija še nikdar, kar pomnim, ni bila tako daleč stran od Evrope, kot je danes. Bojim se, da bo jutrišnje glasovanje to oddaljenost še trdneje zakoličilo, najbolj z glasovi tistih, ki na volitve sploh ne bodo šli. Bojim se, da bo jutri Slovenija glasovala proti Evropi. Še več: zelo verjetno bo jutri tudi Evropa glasovala proti Evropi in iz svojih globokih podkletnih skrivališč na plano spustila vse svoje potlačene zatohlosti, smrad trohnobe in duh po smrti. Evropska Slovenija je bila te dni in bo morda tudi še jutri v Bosni in Srbiji; tam je reševala gola življenja in tudi naš izgubljeni ugled. Doma bodo najrazličnejše strankarske »civilne«, »narodne«, »vaške« in kaj vem katere še »straže« in »zaščite« reševale svoje padle angele. Ko bom jutri za tistih nekaj sekund sedel v kabino in med kandidati poiskal nekoga, ki mi je še najmanj zoprn, se bom spomnil prijatelja Dragana Živadinova in njegovega vesoljskega centra v Vitanju. V njegovem projektu je, pa četudi le kot konzerva svežega zraka, izgubljena v izgubljenem vesolju, kondenzirana Evropa, ki jo tudi jaz utopično živim. Volitve pa bom nedvomno izgubil: kot posameznik, kot državljan in kot Evropejec.

Za določen čas