S Stanetom Sušnikom sta »zakuhala« škandal, ko sta kot selektorja za dve leti v roke dobila ljubljanski jazz festival ter v program pripeljala več tudi plesnih, mejnih jazzovskih zadev. Med drugim tudi že z afriškimi ritmi podložen jazz, pa punk jazz, s katerim so na oder uleteli utrgani Nizozemci, to pa je med tradicionalnimi ljubitelji jazza sodu izbilo dno. Govorilo se je o bogoskrunstvu jazza, zato sta se morala z organizatorji festivala raziti.
Strasti v širšem programskem odboru, v katerem so sedeli predstavniki številnih zainteresiranih društev in organizacij, je bilo treba pomiriti. To je s svojim prihodom v CD storil Mitja Rotovnik. Jazz festival je v roke dobil Tone Janša, Pistotnik in Sušnik pa sta iz programskega odbora jazz festivala potegnila še Bojana Kavčiča, in tako se je začela snovati Druga godba: leta 1984 se je izoblikovala zamisel, ki je dobila zeleno luč s strani takratnih kulturnih in političnih organizacij, in maja 1985 je že štartala prva edicija.
Posluh za alternativno kulturo
Tedanja aktualna politika je ugotovila, da obstaja tudi neka alternativna kultura in da bi bilo dobro, da bi imeli nekoga, ki se na te reči spozna. Pa so zadolžili Pistotnika s takrat novoustanovljenega Centra interesnih dejavnosti mladih (CIDM) na Kersnikovi 4, ki je potem skrbel za področje glasbe, teatra, plesa. Tisti, ki so dobili prostor v K4, so dobili prostor tudi na festivalu Druge godbe. Koreografa Rosana Hribar in Zlatan Frey sta že na prvi DG zakrivila prezentacijo slovenskega sodobnega plesa v naših krajih, kar kaže na začetno zelo široko programsko zasnovo. DG se je pozneje priključil Jure Potokar, pa Peter Barbarič, z novo državo pa je festival prešel pod okrilje Glasbene mladine Slovenije, vse dokler se ni osamosvojil kot zavod.
Takrat so bili časi, se spominja Pistotnik, ko si z neko dobro idejo in podporo na ključnih točkah odločanja, to so bile kulturne skupnosti, republiški komite in še kakšna politična organizacija, »prišel skozi«. DG je imela to srečo, da je imela močne simpatije v takratni Zvezi socialistične mladine Slovenije, ki je prva leta v festival vložila tudi veliko denarja – v preddverju Križank so podeljevali zlato ptico. Nagrada pravzaprav nikoli ni imela politične konotacije, od vsega začetka je bila naklonjena drugačnim, inovativnim umetniškim praksam in je hkrati lepo korespondirala s senzibilnostjo, zaradi katere je DG nastala. S podporo ZSMS in še nekaterih ključnih organizacij se je bilo potem laže pogovarjati tudi z drugimi financerji. »Uradniki so imeli manj pomislekov, češ, očitno so politično že preverjeni,« se smeje Pistotnik.
To so bili tudi časi, ko sta Druga godba in Festival Ljubljana delovala složno in v koprodukciji, za kar je bila zaslužna predvsem Meri Plemenitaš; Festival Ljubljana je Drugi godbi odstopal Križanke zastonj, zdaj, kot vemo, sta oba festivala v sodnem sporu zaradi nedorečene najemnine izpred petih let. Zadeva je na drugostopenjskem sodišču, kamor se je pisarna DG pritožila po odločitvi na prvi stopnji.
Etno stereotipi
Osemdeseta so bila sploh plodna za razvoj DG. Preden je vzniknila DG, je usahnil festival Rock in Oposition, ki ga je organizirala frakcija znotraj Škuca, druga frakcija z Igorjem Vidmarjem na čelu pa je začela organizirati prve velike neodvisne koncerte alternativnega rocka pri nas. Tako je Vidmar na DG pripeljal kup rock bendov, od Pixies do Gun Club, šele potem se je znotraj Radia Študent začel valiti tudi Novi rock. Druga godba je ostajala poligon za pri nas še neslišane glasbene prakse, že od vsega začetka pa so ob sodelovanju Glasbene mladine sledili tudi etno preporodu in zanimanju za ljudsko glasbo v našem prostoru. Takrat izrazit rocker Vlado Kreslin je menda ravno na DG prvič slišal Beltinško bando, nakar se je začelo njihovo sodelovanje.
Da je Druga godba etno festival, je stereotip, ki morda izvira ravno iz obdobja, ko ga je vodila Glasbena mladina. Vendar je zanimivo, poudarja Pistotnik, da se DG pripisuje nekaj, čemur se je že v svojem izhodišču hotela zoperstaviti. V enem programu, na enem prizorišču in celo v enem večeru so želeli isti publiki ponuditi različne glasbene prakse. Pianist Bojan Gorišek je že prvo leto DG Slovencem predstavil svoje razumevanje opusa Erika Satieja. Isti večer je bil tudi koncert jazzovske delavnice, poslušal se je prvi reggae koncert v regiji. »Namenoma smo skušali žanrske meje zabrisati, ravno zaradi logike, ki se je pojavila na jazz festivalu, da nekaj ni več jazz. Tak pogled je na neki način smešil jazz kot kreativno zvrst in begal občinstvo, ki ga je treba vzgajati, profilirati,« ugotavlja Pistotnik.
»Nalepka etna je še vedno prisotna tudi pri intelektualcih, ki bi morali vrata odpreti, a jih raje puščajo priprta,« dodaja donedavni direktor zavoda Druga godba Bogdan Benigar. »Res mislite, da bo prišel nekdo iz Etiopije v Evropo in tu prodajal nekaj, kar je tam povprečno? Če kdo misli, da v Nigeriji ali Lagosu igrajo samo tam-tam bobne, se zelo moti. Kaj ni super z nekom debatirati o etiopski glasbi? Ravno tako kot o filmu iz Burkine Faso, kar se zdi očitno bolj legitimno. In potem se interpretira, da je vsa nezahodna glasba etno, vsa nehollywoodska produkcija pa art. Ljudem želimo ponuditi izkušnjo, prek glasbe, ki jih bo naredila bogatejše. Gostili smo denimo Youssouja N'Dourja, ki seveda ni 'etno' in je danes kulturni minister Senegala.«
Festivalski skelet
Benigar je DG sčasoma organiziral v festival v pravem pomenu besede; želel je program, primerljiv z drugimi podobnimi po Evropi, v nekaj letih mu je to uspelo, tudi z izdatno pomočjo kulturnega ministrstva in mestne občine Ljubljana. Benigar: »To je bil čas, ko se je tudi finančna podpora z našo programsko ambicioznostjo višala.« Na račun uspehov Druge godbe, ko je bila razprodana Cesaria Evora, ko je bil skorajda razprodan Youssou N'Dour in ko se je o tem festivalu v devetdesetih največ pisalo in govorilo, je Benigar leta 1999 dobil službo v CD. Želeli so, da se tudi pri njih vpelje podoben program, in tako je nastal abonma Glasbe sveta. »Če bi bile razmere običajne, bi ostal pri Drugi godbi in bi delali program za Cankarjev dom. A se je ta poteza pozneje vendarle izkazala za smotrno, še posebej, ko je DG zaradi dveh neobiskanih koncertov zašla v finančne težave, ki trajajo še danes. Ta hip si DG ne more privoščiti niti enega zaposlenega,« povzema Benigar.
Danes finančna podpora festivalu močno usiha, čeprav so na ministrstvu ravnokar uspeli na programskem razpisu. Glede podpore določenim programom se po mnenju Pistotnika odloča prepovršno, prelahkotno, stvari se ne umešča v širši mednarodni aktualni in historični kontekst, zaradi česar včasih prihaja do konfuznih obrazložitev. In potem tudi reference iz tujine niso neko posebno merilo. To, da je bila DG že četrto leto zapored po mnenju ugledne angleške revije Songlines izbrana med deset najboljših festivalov »glasb sveta« na svetu, je zgolj podatek, ki se upošteva ali pa tudi ne. Manj je tudi nekdaj izdatne podpore različnih kulturnih centrov in tujih veleposlaništev, sponzorjev in donatorjev skorajda ni, kar je ta hip osrednji problem večine slovenskih festivalov. Druga godba je sicer od leta 1994 članica uglednega evropskega združenja Worldwide Music Festivals.
Na poti k četrtemu obdobju Druge godbe
»Prepoznavnost pomeni, da te na glasbenem sejmu World music expo pozna vseh 2400 delegatov. Ne gre le za to, da s tem laže pridobivamo določena zvezdniška imena, letos denimo gostimo seulsko atrakcijo Jambinai, ki nastopajo tudi na dveh največjih festivalih na svetu. Gre tudi za promocijo želje, ideje, mesta, v katerem ustvarjamo. Obstajati mora neki kulturni dialog, ki se nenazadnje plemeniti tudi skozi turizem. Festival mora imeti prepoznavno festivalsko politiko, javnost, tako strokovna kot tista druga, pa se mora odločiti, kaj bi z njim,« razmišlja Benigar.
Sicer pa, devetdeseta so bila zlata leta DG. Že s prvim koncertom Cesarie Evore – potem je prišla na DG še trikrat in razprodala Križanke – se je pokazalo, kako veliko zanimanje in širok diapazon ljudi lahko pritegnejo. Zdaj se DG nagiba v svoje četrto obdobje, zavod prevzema mlajša ekipa z Rokom Koširjem na čelu, tudi zaradi nedavne konkurenčne klavzule zaradi direktorovanja, ki jo je Benigar dobil v CD. Benigar še ostaja pri festivalu.
Druga godba ima še vedno svojo zvesto publiko, rečejo ji kar drugogodbaško pleme, kakšnih štiristo, petsto jih je, kar pa je nekako primerljivo tudi z drugo koncertno populacijo s področja jazza ali klasične glasbe v prestolnici.