Prsate medicinske sestre so prvoligaški moški fetiš – ob stevardesah in strogih učiteljicah – in precej zanesljiv način, da se pritegne njihovo pozornost. Zlasti če ob Tijaninem in Matejinem zapeljivem »Pridi!« piše, da študentom, ki se bodo odzvali to sredo, ne bo treba na predavanja. A to še ni vse: prostovoljce so čakale tudi – zastonj pice!
Seveda sem odprl oglas, brezplačne pice se ne zavrne niti, ko jih delijo napol gole medicinske sestre. Nisem bil presenečen, ko sem odkril, da Tijana in Matea vabita donatorje, bil pa sem, ko se je izkazalo, da pravzaprav iščeta – prostovoljne krvodajalce: seksi oglas je bil poziv študentom puljske univerze Juraja Dobrile, naj se v sredo zjutraj udeležijo krvodajalske akcije na oddelku za transfuzijo mornariške bolnišnice v Pulju.
Ne rečem, ni bilo to nekaj izvirnega – prsate starlete reklamirajo gradbeno mehanizacijo, stanovanjska posojila in kulturo, celo violončelistka se od svoje umetnosti ne bo najedla kruha, če ne bo svoje črne obleke izrezala do bokov in Haydnovega Prvega koncerta v C-duru odigrala tesno objemajoč svoj inštrument z nogami v mrežastih nogavicah s podvezicami. Seks prodaja leposlovje, politični program, stilsko pohištvo in dnevne časopise: že dolgo se nam zdi povsem normalno, da se celo novice o pedofilskih zločinih ali množičnih posilstvih v Indiji opremljajo s fotografijami iz porno revij. Prav taka napol gola medicinska sestra v oprijetem, belem predpasniku je na prav tak način držala stetoskop med velikanskimi prsmi, ko so časopisi poročali o reformah v zdravstvu, korupciji v farmacevtski industriji ali brutalnem množičnem posilstvu prostovoljke Zdravnikov brez meja v Afganistanu.
In vendar je bilo to povsem nekaj novega. Seks tu ni prodajal časopisov, avta, tablet proti driski ali kart za Haydnov koncert za violončelo v C-duru – pravzaprav sploh ni prodajal. Pornografija je bila vaba za humanitarno akcijo, medicinska sestra bujnih oblin pa je služila temu, da moškim dvigne, hm, zavest, da je treba pomagati ljudem v stiski.
Nisem še videl tako plastičnega prikaza našega usranega časa, kot je seksi oglas aktivistov puljske univerze. Nekoč davno, ko je bil svet še normalen, se je te stvari – ob velikih tiskanih črkah, s katerimi se je prostovoljce vabilo tja in tja takrat in takrat – do onemoglosti izkoriščalo grafiko človeškega srca in kapljice krvi. Za nagrado si dobil kozarec črnega vina in značko Društva prostovoljnih krvodajalcev, časopisi pa so občasno objavljali fotografije junakov, ponavadi kakega delavca železarne ali ladjedelnice, ki je kri dal petdesetič ali stotič.
Danes pa se celo za darovanje krvi ljudi motivira z ženskimi joški. Ne dotaknejo se nas več zgodbe o otročičkih, ki čakajo na zapleteno operacijo in dobre ljudi, ne ganejo nas pozivi, da je življenje neznanca v tem trenutku odvisno od naše dobre volje in pet minut prostega časa, zdaj za to potrebujemo porno igralke.
Najbrž so fantje v sredo kar drli v puljsko mornariško bolnišnico, in nisem prepričan, da ni bilo v tej otopeli družbi tistega jutra tepcev, ki so pred vrati oddelka za transfuzijo nestrpno čakali, da jih obdela izzivalna medicinska sestra Tijana, Mateja, ali kako ji je že ime, in da ji pokukajo v globok dekolte, medtem ko se ona nagne in jih nežno otipava po, hm, roki. In neuspešno išče žilo, ker je vsa kri – saj veste – nekje drugje. Potem pa seveda na brezplačno pico.
Tako smo prestopili tudi to mejo. Kaj sledi? Rdečelasa porno zvezda, ki si bo koketno oblizovala silikonske ustnice in nas vabila, naj posvojimo kužke iz azila za zapuščene živali? Gola rjavolaska, ki bo počasi lupila banano, jo izzivajoče gladila, lizala in potiskala v usta, da bi nas med stokanjem in vzdihovanjem spomnila, da ljudje v Sudanu umirajo od lakote? Črna domina v usnjeni uniformi z luknjicami za bradavičke, ki nas bo z bičem priganjala, naj prijavimo nasilje v družini?
Zakaj bi se ustavili pri mehki erotiki, kot ji lahko sledimo v časopisnih družabnih kronikah, na plakatih za avtomobilski sejem ali, kaj jaz vem, koncert Josepha Haydna za violončelo v C-duru? Zakaj ne trd, ekspliciten seks? Situacija je sicer težka, ni to šala, ni to reklama za mobitel ali moški deodorant: napadalno naličena plavolaska bo stokala in se zvijala pred kamero naprej in nazaj, v naslednjem kadru se bodo njene velikanske prsi pozibavale kot boksarske vreče, potem bo od zadaj kot pnevmatsko kladivo vanjo prodrl velikanski ud, na koncu pa se bo izkazalo, da za pohotno plavolasko v vrsti čaka še deset nestrpnih moških. »Pridruži se tudi ti!« bo nato telop pozval k darovanju kostnega mozga za otroke, zbolele za levkemijo.
Solidarnost in empatija sta precenjeni, blago kot vsako drugo, in kot sta se na spletu dolga leta oglaševali s patetičnimi viralnimi kičastimi sporočili s sončnimi zahodi in citati Paula Coelha – tako kot nekoč, v tistih naivnih in nedolžnih časih, hrana za pse ali življenjsko zavarovanje – so zdaj, kot pri hrani za pse ali življenjskem zavarovanju, na vrsti joške, riti in umazani seks.
Človeško srce je out, stimulirati je treba druge organe.