ŠTEVILKA VSEH ŠTEVILK

Vojna

Druga zgodba je bolj kompleksna. Lorenzo Fioramonti, raziskovalec, akademik, publicist, trenutno predavatelj na univerzi v Pretorii v Južnoafriški republiki, se je v svoji knjigi Gross Domestic Problem: The Politics behind the World's Most Powerful Number (2013) lotil nastanka koncepta bruto domačega proizvoda, ga umestil v ustrezen zgodovinski kontekst ter razgalil njegovo ideološko in intelektualno ozadje. Fioramonti v besedilu, ki spada v kontekst premisleka o družbenih alternativah na globalni ravni, dobro pokaže, kako zgodba o BDP ni samo zgodba o razvoju sodobnega kapitalizma, v kateri bruto domači proizvod nastopa kot glavni indikator napredka, temveč gre istočasno za svojevrstno igro vpliva, moči, interesov držav, politike in kapitala.

Čeprav ima merjenje družbenega, nacionalnega bogastva oziroma dohodka v ekonomski misli že dolgo, večstoletno tradicijo, Fioramonti uveljavitev koncepta bruto družbenega proizvoda poveže z ameriško-beloruskim ekonomistom, danes enim izmed klasikov ekonomske vede, ki je deloval v 20. stoletju. Simon Kuznets (1901–1985) se je rodil v Pinsku v današnji Belorusiji. Pri enaindvajsetih je emigriral v ZDA in leta 1926 doktoriral iz ekonomije na newyorški univerzi Columbia. Pozneje je služboval v različnih državnih uradih in predaval na več univerzah. Kasnejši nobelovec (nagrado je prejel leta 1971) se je v svoji znanstveni karieri med drugim ukvarjal z razvojem sistema tako imenovanih nacionalnih računov, z empirično analizo gospodarskih gibanj, znan pa je tudi po tako imenovani Kuznetsovi krivulji, hipotezi o gibanju dohodkovne neenakosti v času gospodarskega razvoja. Kot prodornega uslužbenca newyorškega Nacionalnega urada za ekonomske raziskave so ga na začetku tridesetih let vključili v posebno skupino, ki je dobila nalogo, da natančno popiše gospodarsko aktivnost ZDA. To je bil čas velike depresije, obdobje naraščajoče revščine, visoke brezposelnosti, zato je bilo nujno učinkovito ukrepanje države – leta 1932 je bil za predsednika izvoljen Franklin D. Roosevelt, znan po svojem gospodarskem programu New Deal – ki pa je v ta namen potrebovala sistematično in urejeno zbirko podatkov. Kuznetsova skupina je organizirala več konferenc, na katerih so akademiki, ekonomisti, državni uradniki, predstavniki industrije razpravljali o ustreznih konceptih in metodologiji merjenja gospodarske aktivnosti, nacionalnega dohodka, vrednosti blaga itd. Na prvi od omenjenih razprav je bil predstavljen tudi koncept bruto nacionalnega produkta (BNP).

Leta 1942 je postal Kuznets član Odbora za vojaško načrtovanje, kjer so poskušali s pridobljenimi makroekonomskimi podatki ovrednotiti zmogljivosti gospodarske produkcije ter določiti preostale kapacitete, ki jih lahko država uporabi za vojaško proizvodnjo. Bili so pozorni na zasebno potrošnjo prebivalstva, saj so z njo zagotovili del sredstev za investicije, obenem pa so z različnimi izračuni in statističnimi modeli vplivali tudi na potek samih vojaških operacij. Koncept BNP je pri tem predstavljal pomembno orodje, s katerim je mogoče oceniti višino stroškov za vojno ekspanzijo in izračunati, kakšna gospodarska aktivnost oziroma rast je potrebna za njihovo pokritje. Pridobljene obsežne podatkovne zbirke in zasnova ustreznih metodoloških okvirjev so se izkazali pomembni za načrtovanje ameriške gospodarske politike tudi po koncu vojne, ko so morali odgovorni zagotoviti kontinuirano rast BNP – ameriški industrijski sektor je iz vojne izšel nedotaknjen – kar so počeli predvsem s spodbujanjem zasebne potrošnje in vlaganjem v vojaškoindustrijski kompleks, čemur je Kuznets sicer nasprotoval. Skrbele so ga tudi morebitne politične manipulacije v zvezi z merjenjem bruto nacionalnega produkta, zavedal pa se je njegovih omejitev.

Po konferenci v Bretton Woodsu leta 1944 je BNP najprej postal prevladujoča zahodnjaška enota za merjenje gospodarske aktivnosti, v petdesetih letih pa tudi del matrike nacionalnih računov (System of National Accounts – SNA) Združenih narodov. V času hladne vojne, v katero so bili, kot piše Fioramonti, z zbiranjem najrazličnejših podatkov, z natančnim preučevanjem gospodarske aktivnosti nasprotnika itn. intenzivno vključeni tudi ekonomski strokovnjaki obeh strani (ameriški naj bi denimo delali tudi za Cio), je BNP nastopal predvsem kot nasprotje ožjemu konceptu merjenja družbenega produkta, ki so ga uporabljale države vzhodnega bloka in je zajemal predvsem industrijsko oziroma materialno produkcijo.

Sprememba paradigme

Potem ko je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja BNP zamenjal koncept bruto domačega proizvoda, je to pomenilo spremembo paradigme v času vse izrazitejšega globalnega prepleta nacionalnih gospodarstev, kapitala, sodobne tehnologije. Po prvem konceptu (BNP) pripišemo na primer dobiček multinacionalne korporacije državi, kjer ima to podjetje registriran sedež, po drugem (BDP) pa zaslužek prisodimo državi, kjer multinacionalka posluje, ne glede na to, ali ta tam profit tudi zares pusti ali pa ga prenese drugam. Z omenjeno konceptualno spremembo smo bili priča gospodarskemu vzponu tako imenovanih držav v razvoju, razlaga Fioramonti, ki pa jim mnogokrat – od Latinske Amerike do Azije in Afrike – ni prinesel vsesplošnega blagostanja ali občutnega zmanjšanja neenakosti. V devetdesetih je BDP dokončno postal glavni ekonomski kazalec tudi v Evropski uniji. Ta je prek svojih glavnih pogodb sredstva za javne izdatke vseh vrst uradno vezala na višino gospodarske aktivnosti, kot jo določa BDP. Maastrichtska pogodba (1993) tako dovoljuje višino letnega primanjkljaja države do treh odstotkov BDP, javni dolg pa naj ne bi presegel 60 odstotkov bruto domačega proizvoda.

BDP obenem nastopa kot glavni kriterij za vstop v prestižne klube tako imenovanih razvitih držav (G7, G20, OECD) ali hitro rastočih ekonomij. Mednje je s kratico BRIK Jim O'Neill, nekdanji uslužbenec investicijske banke Goldman Sachs, leta 2001 v svojem znanem poročilu, zasnovanem na analizah in projekcijah rasti BDP, uvrstil Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko (pozneje se jim je pridružila še Južna Afrika) kot države, ki naj bi do leta 2050 s svojo robustno gospodarsko rastjo in globalnim političnim vplivom postale vodilne države sveta. Tovrstne napovedi so sicer predvsem hrana za najrazličnejše poslovne tabloide, ki živijo od pisanja o novih trgih, kamor velja vlagati, in za »investitorje« vseh vrst, ki zavohajo svojo priložnost. Poleg tega so izjemno površne, saj se redko ukvarjajo s tem, kakšno korist bo od rasti imelo lokalno prebivalstvo, skupaj tlačijo države, ki se razlikujejo po političnih sistemih, po strukturi uvoza in izvoza, ter razvijajočim se družbam vsiljujejo pravzaprav zelo zahodnjaško razumevanje sveta. Zato je po svoje zabavno opazovati zaskrbljenost, ko se tovrstne »prerokbe« ne uresničijo in se začno hitro rastoča gospodarstva ohlajati, kot se je to zgodilo z državami BRIK lansko leto, ko so zabeležile nižje stopnje rasti kot v preteklosti (Brazilija je denimo leta 2013 dosegla približno 2-odstotno rast, Indija pa manj kot 5-odstotno). A so tu že nove skovanke: tako naj bi bilo treba biti v prihodnje pozoren na države MINT (Mehika, Indonezija, Nigerija in Turčija) – spet O'Neillova iznajdba – ki naj bi jim pogoje za rast zagotavljali velik delež mladega prebivalstva, ugodna geografska lega v bližini večjih, že razvitih trgov, številni naravni viri in podobno.

Proti BDP

Zakaj je koncept BDP, ne glede na to, da je sam indikator skozi leta doživel nekaj popravkov in dopolnitev, pravzaprav tako problematičen? Med drugim zato, ker rast BDP sama po sebi ne pove, kakšno – če sploh kakšno – korist imajo od tega lokalno prebivalstvo, gospodinjstva, najšibkejši posamezniki. BDP meri predvsem količino dobrin in storitev v obtoku; če obtičite v prometnem zamašku in vaš avto zato porabi nekoliko več goriva za pot domov, ki ga morate nekje dotočiti, prispevate k BDP, ne glede na to, da zraven onesnažujete okolje. BDP se tako načeloma ne meni preveč za ekološke probleme, podnebne spremembe, ne razlikuje med različnimi vrstami potrošnje, prav tako pa ne pojasni veliko o sami strukturi gospodarske aktivnosti. Nanj vplivata tako napihovanje nepremičninskih balonov kot poraba, ki dejansko temelji na realni kupni moči prebivalstva. V prvi vrsti meri tržne aktivnosti in teži k monetizaciji, določanju (denarne) vrednosti skupnemu dobremu, naravi, javnim površinam itn., ter ignorira celo vrsto netržnih, neformalnih, prostovoljskih, okoljskih, gospodinjskih dejavnosti, ki jih ne zajame s svojo statistiko. Obenem pa lahko bore malo pove o širši kvaliteti življenja (npr. o stopnji revščine, pismenosti, pričakovani življenjski dobi) v določeni družbi. Širše gledano nas je kult bruto domačega proizvoda prepustil na milost in nemilost množici kvazistrokovnjakov, ki modrujejo ob gospodarskih analizah in napovedih, ter za vse večne čase – tako se zdi – neusmiljeno začrtal ločnico med produktivnim in neproduktivnim delom družbe.

Alternative

Ni novica, da obstaja nasprotovanje pogledu na svet, kot ga narekuje BDP. Gre za širok odpor, ki sega od prodornih strokovnjakov, ki plujejo proti toku, do počasnih sprememb miselnosti znotraj uradnih institucij ter angažmaja civilne družbe. Fioramontijevo knjigo bi lahko umestili v raznoliko tradicijo kritičnega pisanja o mejah obstoječega sistema, med avtorje, kot so Andre Gorz, ekonomist Nicholas Georgescu-Roegen in Serge Latouche, eden najbolj znanih predstavnikov (preveden tudi v slovenščino) gibanja za »nerast«, in tekste, kot sta prelomni The Limits to Growth (1972) skupine raziskovalcev Rimskega kluba in Social Limits to Growth (1977) Freda Hirscha. Na mednarodni ravni že vrsto let poteka debata o uporabi alternativnih kazalnikov – indeksa človekovega razvoja (vključuje pričakovano življenjsko dobo, stopnjo pismenosti oziroma izobrazbe in delež BDP na prebivalca, a ni brez pomanjkljivosti), ekološkega odtisa, bolj okoljsko in socialno naravnanega kazalnika pravega napredka (Genuine Progress Indicator) in drugih, ki odpirajo pomembna vprašanja o novih načinih merjenja družbene blaginje. Znan je primer kraljevine Butan, majhne, po kriterijih BDP revne južnoazijske države, ki je koncept »bruto nacionalne sreče« (Gross National Happiness) posvojila kot glavni razvojni kazalnik. Široka paleta najrazličnejših lokalnih, ekoloških, socialnih skupnosti, zadrug, gibanj – od Argentine, Irske, Anglije do Francije, Nemčije, Grčije – pa svoj »upor od spodaj« gradi na samooskrbi, časovnih bankah, ekološkem kmetovanju, uporabi lokalnih valut itd. S tem spodbujajo lokalno produkcijo, demokratizirajo ekonomijo, skrbijo za okoljsko ozaveščenost, širijo prostore svobode in domišljije, a pogosto, ugotavlja Fioramonti, delujejo premalo politično, da bi lahko mobilizirali na širši ravni.

Po drugi strani pomisleki o BDP niso več tabu niti v revijah, kot sta Forbes in Economist, izrazili pa so jih tudi v OECD, OZN in evropski komisiji. Celo v mednarodni svetovalni družbi McKinsey so nastopili proti »četrtletnemu kapitalizmu«, ki zahteva hitre donose, in pozvali k celovitejšemu pogledu na svet. Še trenutni predsednik Svetovne banke, korejski Američan Jim Yong Kim, je nekoč zapisal, da je ideja, da gospodarska rast avtomatično vodi k vsesplošni blaginji, napačna, a je ob nastopu mandata v omenjeni organizaciji zaradi pritiskov ameriškega finančnega establišmenta vzel besede nazaj.

Kaj pa BDP in visoka politika? Leta 2008 je nekdanji francoski predsednik Nicholas Sarkozy imenoval posebno komisijo – vodili so jo nobelovca Joseph Stiglitz in Amartya Sen ter francoski ekonomist Jean Paul Fitoussi – ki je dobila za nalogo identificirati omejitve koncepta BDP ter začrtati nove socialne, okoljske, trajnostne indikatorje. Njihova poročila niso ostala brez odmeva, s politično implementacijo podanih predlogov pa je bilo manj sreče. Ameriška vlada pod vodstvom Baracka Obame je pred leti oznanila, da bo v uradno statistiko vključila poseben koncept »subjektivne presoje blaginje«, britanski premier David Cameron pa je leta 2010 napovedal, da bodo pri raziskavah o družbeni blaginji po novem pozorni tudi na vprašanje osebne sreče. A gre našteto jemati z rezervo, saj vselej obstaja nevarnost, da se sprva plemenite ideje spridijo v le še eno ozko in škodljivo, tržno naravnano statistično enoto.

Kako naprej?

Pogled na problematiko je shizofren. Ko Lorenzo Fioramonti kritično razmišlja o fetišiziranju rasti BDP v kontekstu južnoafriškega gospodarskega preboja, ki ga kot profesor na eni tamkajšnjih univerz neposredno doživlja, s tem opozarja, da rast sama po sebi ne bo razrešila protislovij ene najbolj razslojenih družb na svetu. Nasprotno je v Sloveniji zadnje čase gospodarska rast odgovor na vse težave – na visoko brezposelnost, razdolževanje podjetij, države – a praviloma ostajamo brez razmisleka in konsenza, kakšno rast sploh želimo imeti, katere resurse pri tem postaviti v ospredje in kakšne vrste blaginjo naj bi dosegli z novim gospodarskim vzponom. Marsikdo bi tudi pripomnil, da so omenjene dileme luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti. Ob tem – tako pri nas kot širše – BDP v javnih debatah, pri poročanju medijev, nabiranju političnih točk še vedno ostaja prevladujoče merilo uspešnosti in razvitosti. In ko nam razlagajo svet s konceptom bruto domačega proizvoda, pač ni slabo imeti v mislih, da ne gre za benigno in nevtralno statistično enoto, ki je padla z neba. Ta številka vseh številk ima svojo zgodovino in ideologijo.