Ideja o »bombardiranju« se mi je med sestavljanjem kaset porodila že konec leta 1987. V kompilaciji, pri kateri sem zbral pet ali šest bendov, sem videl potencial, zato sem se odločil, da jo izdam na vinilki. To se je v tistem času prek interestrade dalo hitro urediti. Potreboval pa sem neko bombastično ime, da bi se zbirka čim bolje prijela in posledično prodajala. Vprašal sem se, kaj bi lahko bombardirali – in izbral New York. Naslovu sem prilagodil tudi naslovnico, ki sem jo sestavil iz dveh fotografij. Iz fanzina Search & Destroy sem vzel sliko, na kateri bombe padajo na Vietnam, in jo zlepil s sliko Empire State Buildinga, ki sem jo našel v nekem katalogu. In potem lepljenko fotokopiral. Pri vsem tem je najbolj zanimivo, da se je nekaj sto metrov nižje kasneje to tudi pripetilo. No, ne ravno bombardiranje, ampak nekaj podobnega.
Prvotna originalna kompilacija v vinilnem formatu je že nekaj let po izidu pridobila kultni status. Morda veste, kakšna je njena cena v trgovinah z rabljenimi ploščami?Kolikor spremljam, je povpraševanje za vinilko še vedno veliko in temu primerna je tudi cena. Giblje se tja do 100 evrov. Pozneje je Dallas Records izdal kaseto, Dancing Bear pa je kompilacijo digitaliziral, vendar pravo bombardiranje za ljubitelje in zbiratelje ostaja le na vinilu.
Ali ste imeli kasneje zaradi naslovnice in naslova kaj težav, zlasti po 11. septembru, ko so ZDA uvedle politiko: kdor ni z nami, je proti nam.Javil se je samo neki očitno sprovocirani Italijan, ki je nekje prebral recenzijo kompilacije in mi kot revanšo poslal svojo zbirko, ki jo je naslovil Bombardiranje Moskve. Povezave mi nikdar ni uspelo razvozlati. Kakšno zvezo imamo mi z Moskvo? Drugih težav ne takrat in ne danes nimam.
Ali mi lahko opišete pot, ki je iz čiste ljubezni do glasbe pripeljala do neodvisne založbe?Začel sem kot klasični glasbeni zaljubljenec, ki mu je mama kot mulcu kupila gramofon. Najprej sem bil ljubitelj glasbe, ki je albume naročal iz tujine. Moj prvi album je bil Pljuni istini u oči skupine Buldožer. Še danes menim, da jo to eden največjih albumov vseh časov. Prek njega sem spoznal Marka Breclja, ki ga imam – poleg Francija Blaškovića – za svojega vzornika. Sčasoma se je zbirka plošč povečevala. Z naročanjem sem opazil, da v tujini obstajajo majhne neodvisne založbe in samozaložbe. Njihova politika mi je bila blizu. V Sloveniji je takrat že obstajala založba FV, vendar so tam stvari počeli drugače kot jaz – bolj zadružniško. To je bilo leta 1988/89, ko je na čelo zvezne vlade prišel Ante Marković z zloglasnim »ena proti sedem« razmerjem med marko in dinarjem. V tistem času sem delal v arhivu banke, kjer je bilo veliko denarja in preveč zaposlenih, zato so se nas hoteli znebiti s tem, da so nam ponudili visoke odpravnine. Vzel sem teh trideset plač, kar mi je zagotovilo začetni kapital za ustanovitev založbe Slušaj najglasnije.
Kakšne cilje ste si takrat zadali – in ne mislim v finančnem oziru?Moja politika je bila vedno usmerjena k čim cenejši produkciji za realizacijo naslova. Ne morem si privoščiti velikega budžeta niti nimam tega namena. Vložena sredstva so minimalna. To se ni spremenilo od začetkov do danes. Ko sem zagnal založbo, sem bil že del scene. Vendar nisem želel ostati njen pasivni del, temveč k njej tudi kaj doprinesti, jo soustvarjati. In mislim, da mi je uspelo.
Ali se je odnos od začetka do danes kaj spremenil, potem ko je postala neodvisna scena zaradi novih formatov – mislim zlasti na digitalne plošče in mp3 – precej obsežnejša, saj so se stroški znižali?Ne, nikakor. Pri tem se spomnim na svojega očeta, s katerim nikdar nisem bil v kdo ve kako dobrih odnosih, a sem nekaj vendarle odnesel od njega. Kot tesar je bil kapitalist v socializmu, in to imam po njem. Nimam namena delati za nikogar drugega od sedmih do štirih. Želim biti sam svoj gospodar, včasih malo lačen, a vendarle svoj! Poiščem način, da s čim manj stroški dosežem čim večji učinek. Moja promocija gre od ust do ust, od ljubitelja glasbe do ljubitelja glasbe. Ni veliko ljudi, ki bi se s tem ukvarjali na način, na kakršnega se ukvarjam jaz. Mojega poslovanja namreč ne diktira tržišče, temveč nagon, da objavim tisto, kar se mi zdi dobro.
V tem času se je radikalno preoblikovala glasbena industrija. Kako ste vi šli skozi vse te spremembe?Moja založba in jaz smo in nismo del glasbene industrije. Bolj kot del nje smo njeno nasprotje, saj ne spoštujem nobenih pravil niti nisem član nobenega združenja. Glasbeno tržišče deluje na principu mafije, in to mi ni všeč. Raje imam ljudi na drugi strani zakona, ki preizkušajo njegovo potrpežljivost. Tudi za te ljudi se še najde dovolj prostora. Nihče ti namreč ne more prepovedati, da bi kaj počel mimo utečenih kanalov. Zato imam raje gusarje, Indijance, odpadnike… Že od otroštva dalje obožujem starejše ljudi, pijance in narkomane.
Za neodvisne založbe velja pravilo popolne avtorske svobode, vendar sem med pogovori z bendi izvedel, da le ni povsod tako, da tudi svobodnjaki v prvi vrsti gledajo na zaslužek. Kako je s tem pri vas?Moja pravila so povsem preprosta: izdam album in ga pošljem v recenzijo na spletno stran terapija.net. Glasbeniki tako dobijo povratno informacijo. Pri tem imajo absolutno svobodo. Izdam zgolj tisto, kar mi dostavijo. Ne vtikam se v njihovo glasbo ali produkcijo. Potem glasbeniki dobijo albume po proizvodni ceni. To je pravzaprav edini dogovor. Ne moti me, če kasneje taisti album izdajo tudi za kakšno drugo založbo. Prav nasprotno, všeč mi je, da gredo naprej, da razvijajo potencial in si osvobajajo prostor za delovanje.
Pravijo, da mora dober založnik znati poiskati perspektivne glasbenike. Ali jih še vedno iščete ali glasbeniki poiščejo vas?Dogaja se oboje. Kadar koli slišim dober bend, v živo ali na spletu, se mu javim, me pa poiščejo tudi glasbeniki sami. Vsakomur, ki se oglasi, bom pomagal po svojih najboljših močeh. Še nikogar nisem zavrnil.
Res nikogar?Res! Kdor koli se javi, ve, kaj ga čaka, zato ni nikakršnih nesporazumov. Kogar zanimajo veliki denarji, kolikor jih je sploh še v tem poslu, ali slava po hitrem postopku, takšni se na mojem naslovu ne oglasijo.
Začel si z Majkami, ki imajo danes kultni status na tem območju.Majke so bile številka ena, prva kaseta moje založbe. Prvič sem jih videl v Lapidariju leta 1985 in bil navdušen nad njihovo glasbo. Spoznal sem jih prek prijatelja iz Vinkovcev, ki mi je pozneje predstavil tudi Satana Panonskega.
Satan je prišel in odšel v legendo.Ljudje imajo napačno sliko o Satanu – bil je namreč izjemno inteligenten in talentiran človek. Pesnik, slikar in performer. Kar se mene tiče, in vem, da sem ga poznal najbolje od vseh, je bil genialna osebnost. Res pa je, da se ga je veliko ljudi balo zaradi vsega, kar je počel na odru, četudi ne vedo, da je to počel prav zato, da je takšne ljudi, ki še nikdar v življenju niso videli punkerja, držal proč od sebe. Satan je bil že za časa življenja legenda. Tak je tudi umrl. Pri nas pravimo: kdor meč vihti, ta od meča tudi umre.
Kako se soočate z dejstvom, da ste tudi vi postali legenda v najširšem piratskem smislu?Nič posebnega se ni spremenilo, ne na boljše ne na slabše. V določenih alternativnih krogih me cenijo, kar mi pomeni več kot vsak naziv. Vesel sem, da ljudje podpirajo moje početje. Večinoma gre za ljudi, ki jim je glasba blizu in s katerimi pozneje na tak ali drugačen način sodelujem.
O vas so posneli tudi film.Nisem povsem zadovoljen s tem filmom, saj je preveč profesionalno narejen za nekoga, ki se preživlja na »do it yourself« način. Vsakršna profesionalnost je meni tuja. Razumem jo, a je nimam v svojem slovarju. Posneta sta še dva filma, v katerih igram in za katera mislim, da sta boljša. Ne govorita namreč o preteklosti, temveč o tukaj in zdaj.
Če bi kdo vprašal mene, bi o vas in vašem početju morali predavati že v osnovni šoli.Morda pa res. Nihče ne ve, kaj ga čaka za naslednjim vogalom.
