Po zadržanem začetku je canski festival konec tedna postregel s prvimi odločnimi presežki, tako v tekmovalnem kot stranskih programih. Vseh je preveč za pričujoče poročilo, zato bom omenil samo najbolj izstopajoče – tako po kakovosti kot pričakovanjih –, o katerih bo v naslednjih mesecih verjetno veliko govora.
Turški odmev dram Čehova
Konkurenca za zlate palme je kot običajno poseljena z mnogimi motečimi, kakovostno vprašljivimi elementi; za zdaj glavni program rešujejo pregovorno zanesljivi ustvarjalci, denimo turški režiser Nuri Bilge Ceylan, ki se je z Zimskim spancem (Winter Sleep) dokončno povzpel med največje sodobne cineaste (če ni bil tam že prej), tudi zato, ker se je bil sposoben v pravem trenutku odmakniti od dobro učvrščene in prepoznavne meditativne poetičnosti, ki bi jo v nasprotnem primeru marsikdo utegnil označiti za dolgovezni manierizem. Njegov zadnji film je pogumen korak vstran, še vedno rafinirano osvetljen in posnet, a zelo klepetav diskurz na temo družinske dinamike, ateizma, etičnih imperativov in še več; povedano drugače, izginila sta dvoumnost oziroma izmuzljiva metaforičnost njegovih oziroma junakovih nazorov, kar nekateri hitro zamenjajo za ideološki eskapizem.
Zimski spanec je znova postavljen v režiserju ljubo osrednjo Anatolijo, odročni eksotični hotel, ki ga vodi dobro situirani Aydin, nekdanji filmski igralec, zdaj kolumnist za lokalni časnik, intelektualno vzvišeni ateist in moralist, ki ne želi razsvetljevati le svoje bralne publike, temveč tudi nedavno ločeno sestro in precej mlajšo ženo. S prvo bije ostre debate o veri, pojmih dobrote in odpuščanja, z drugo o partnerskih obvezah in razočaranjih skupnega življenja v odročnem in nepriljudnem okolju. Ceylanu je očitno všeč Čehov in njegovi provincialni intelektualci, ki so zmožni v neskončnost debatirati o »globokih« temah, medtem ko življenje in realni problemi tečejo mimo njih. Vse to zveni izrazito mrakobno, no, Ceylan je mojster elegantnega, komaj zaznavnega humorja; vnese ga v pravem trenutku, denimo v sekvenci, ko se ga moški debatni krožek napije in melje vse bolj v prazno, medtem ko njihove žene (predvsem Aydinova) pričakujejo samo malo čustvene inteligence. Zimski spanec je velik film, prevelik za letošnji tekmovalni program; za zdaj je edini pravi kandidat za zlato palmo.
Od družinske srhljivke do vesterna
Pravo bombo je odvrgel z naskokom najbolj talentirani skandinavski cineast zadnjega desetletja, švedski režiser Ruben Östlund, ki je s tretjim filmom Turist poskrbel za dramsko in vizualno bravuro, kakršne bi bil vesel vsak tekmovalni program. Dejstvo, da je Turist potisnjen v stransko sekcijo Poseben pogled, je škandal brez primere, sploh ob pomanjkanju dobrih filmov ter protežiranju upehanih in anemičnih festivalskih tigrov tipa Atom Egoyan, ki že dolgo niso več relevantni ne v umetniškem ne v tržnem smislu (oziroma za tukajšnjo rdečo preprogo). Turist se dogaja v švicarskih Alpah, kjer štiričlanska družina preživlja zimske počitnice. Nenadejan šokantni dogodek (snežni plaz), ki sicer nima posledic za turistično skupnost, pusti globoke rane v načetem razmerju med Njim in Njo: je On v trenutku nevarnosti res brezglavo pobegnil, reševal zgolj sebe in ob tem zanemaril ženo in otroka? Turist je brezmadežni dramski komad, prepojen s krutimi prebliski črnega humorja, prava družinska srhljivka, ki enako učinkovito deluje na vizualni in atmosferski ravni; snežna in občasno meglena pokrajina, ki obkroža junake, je grozeče, abstraktno in skrivnostno opozorilo sprenevedavi človeški naravi.
Vestern kot klasični paradni žanr ameriškega filma je morda res klinično mrtev, no, kot alegorija družbenega reda pa občasno še najde prostor na filmskih platnih. Tommy Lee Jones je s filmom The Homesman, zgodbo o ukazovalni, neprilagodljivi in od nekdaj samski ženski korenini iz prerije (Hillary Swank), ki s pomočjo tatu (Jones) na varno pelje trojico dementnih žensk, posnel arhetipsko pripoved o pravičniški punčari in godrnjavem starcu. Film sodi v kategorijo recentnih »vesternov ceste« (na primer The Meek's Cutoff), v katerih potovanje na junake morda deluje pozitivno, a ne nujno transformativno.
Cannes je obiskal tudi najbolj hollywoodski med tekmovalnimi filmi, čeprav gre za kanadsko-evropsko koprodukcijo Davida Cronenberga z naslovom Maps to the Stars (Zvezdniški zemljevid), prikaz degenerirane, promiskuitetne, incestuozne, amoralne in maščevalne elite iz tovarne sanj, ki ga režiser projicira skozi zgodbo o zavrženi in delno iznakaženi hčerki (Mia Wasikowska) iz premožne družine, ki postane osebna asistentka razvajene televizijske starlete (Julianne Moore), si najde ljubimca (Michael Pattinson), naveže stik z očetom (John Cusack) in mlajšim bratom ter se v srdu nazadnje znese nad vsemi. Film je duhovita satira na puhlost zvezdniškega sistema, ki pa ne prinaša nič novega.