Tadevž Ropert

Tadevž Ropert je neposredno demokracijo opisal v knjigi Koga naj volim?, neke vrste priročniku za državljansko samopomoč, kot ga duhovito opisujejo, v katerem je argumentirano razložil, zakaj bi bilo za vse najbolje, da bi čim prej nehali voliti klasične politične stranke. Tadevž Ropert je dokaz, da mladi niso ne pasivni ne apatični. Skupaj z njim smo skušali zamisel neposredne demokracije soočiti s pomisleki in morebitnimi pastmi ter najti odgovore na vprašanja, ki jih doslej o neposredni demokraciji ni zastavil še nihče.

Ko rečete neposredna demokracija, lahko s tem mislite veliko različnih zadev. V zadnjih letih je v javnosti besedna zveza neposredna demokracija dobila podoben status kot beseda revolucija. Torej kot miselni oprimek, ki človeku morda hipno olajša psihično stisko, ko v svojem okolju kar naprej opazuje različne nepravice, a brez razdelane vsebine.

Zlasti uveljavljeni politiki ga uporabljajo v formalističnem smislu, torej neposredna demokracija so referendumi, nekateri pa celo zatrjujejo, da so volitve neposredna demokracija, kar je smešno. Neposredna demokracija, kot jo dojemam sam, je nenehno soodločanje državljanov, najsi bo v živo ali po spletu, ne pa izbiranje »predstavnikov«.

Mislim, da je bila Mreža za neposredno demokracijo aktivna predvsem v času vstaj, na ulici. Piratska stranka pa je, kot tudi katera druga stranka, neposredno demokracijo vzela kot fakultativno dejavnost. Saj merijo zgolj na posvetovanje, ne pa na soodločanje. Imajo tudi, kot preostale stranke, svoj program, kar je za prakticiranje neposredne demokracije nesmiselno.

Če bi kdaj takšna situacija nastala, bi bilo verjetno smiselno, da med sabo ne bi tekmovale, temveč delovale povezano ali se združile.

Prvo je seveda širjenje ideje. Knjiga, ki sem jo napisal in ki jo predstavljam, spada sem. Mislim, da veliko ljudi še nikoli ni slišalo ali spoznalo koncepta neposrednodemokratične stranke. Pri tem gre seveda za velik korak stran od političnih oblik, kot jih poznamo, zato lahko v začetku zbudi strah pred neznanim. Pravično in ključno je tudi, da se v medijih takim vsebinam nameni prostor, da jih ljudje sploh lahko spoznajo. Ne vem, kako se mediji ne naveličajo pisati leto za letom o istih kvazirešitvah, ki so se že neštetokrat izkazale za napačne. Politiki nam, ko so soočeni s kritiko njih samih ali njihovih kolegov, že deset let prodajajo isto: kako pogrešajo nove obraze, kako potrebujemo vizijo, kako je treba brati programe ter da potrebujemo očiščenje. To vse se na videz sicer zdi precej točno, a je v resnici usmerjanje teleskopa v del vesolja, ki je daleč stran od temeljnih problemov politike, denimo nedemokratičnosti klasičnih političnih strank.

Kot sem dejal, referendum lahko razumemo kot vrsto neposredne demokracije. Tako kot sedaj funkcionirajo referendumi pri nas, je precej zgrešeno. Kot prvo se moramo zavedati, da je od spremembe ustave na tem področju instrument referenduma skorajda ukinjen, vsaj za resne teme. Vanj se močno vključujejo klasične politične stranke ter z njim trenirajo strankarske možgane svojih pripadnikov. In končno, ob njih ne prihaja do razprave med običajnimi ljudmi, pred njih je zgolj vržen že izdelan dokument, do katerega se lahko opredelijo zgolj z za in proti.

Tako, da si to postavi za svoje izhodišče. Nedotakljivost človekovih pravic mora biti gola osnova, na kateri demokracija sploh lahko funkcionira. Zastopam stališče, da je treba biti strožji, kot smo sedaj, človekove pravice v naši državi niso dovolj zaščitene.

Poleg poznavanja ideje najbrž morajo priti še kakšne volitve in še kakšno razočaranje. In še kakšne nove stranke, ki bodo polne obljub, a bodo kot vse na koncu razočarale. Je res vse, kar si lahko zamislimo v prihodnosti, da si en dan – na volitvah – kot otroci izbiramo liziko, preostalih tisoč in nekaj dni pa se kujamo? Smo pripravljeni naslednjih 20 let poslušati, da potrebujemo vizije, nove obraze, da moramo brati programe in da potrebujemo očiščenje, ali bomo vzeli stvari v svoje roke ter soodločali?

Dokler ni konkretizirana, dokler je samo besedna zveza brez načrta, ne pretirano. Vsekakor pa stranke vedo za ideje, ki vznikajo na robu, so odlični analitiki in strategi, a njihova prva taktika je ignoriranje. Nove ideje takoj prepoznajo in preračunajo, v kakšnem odnosu so do njih. Bolj ko čutijo, da jih nove ideje ogrožajo, bolj jih bodo skušali očrniti.

To drži. Edina aktivnost, ki jo želijo od ljudi, je tako ali tako le oddaja glasu njihovi stranki na volitvah in plačevanje davkov. Mediji pa bi morali prostor, ki ga namenjajo ponavljanju mantre o pasivnosti, raje nameniti tistim, ki so aktivni.

Oba procesa, klasično strankarski in neposredni, lahko prineseta bodisi pametno bodisi neumno rešitev. Pri tej dilemi bi izpostavil procesni vidik, kar je ključna razlika. Na začetku bi morda res šlo za golo preštevanje glasov, a sam proces odločanja bi čez čas pripeljal do boljših rešitev. Ko bi ljudje spoznali, da v resnici soodločajo, da ima to realne posledice, bi začutili odgovornost. Da ne morejo kazati s prstom na poslanca, češ da jih ne zastopa. Ker bi ljudje resneje vzeli demokracijo, bi se začeli tudi bolj poglobljeno pogovarjati o družbenih problemih.

Mislim, da vsaj nekateri tega ne bi pogrešali. Stranka neposredne demokracije nagovarja vse tiste, ki jih nekritično sledenje karizmatičnim voditeljem ne zanima. Ljudje nismo popolni, ne glede na politično organizacijo. A raziskave kažejo, da smo bolj etični in pravični, če odločamo v okviru egalitarne organizacije, namesto na vrhu hierarhične. Argument, dajmo na vrh družbe najpametnejše, me tudi ne prepriča. Tudi ti hitro zamenjajo interes družbe za svoj interes. Pamet gor ali dol.

Ko so ljudje tako zelo nemočni, kot so sedaj, to zelo vpliva na zviševanje njihovega stresa. Če dobiš pravico, da odločaš o skupnih zadevah, da lahko enakopravno razpravljaš, ne glede na to, kako majhen je tvoj glas, te to prizna kot državljana in človeka, utrdi ti občutek, da tudi ti šteješ v družbi. Bolj ti postane pomembno tudi, kaj se dogaja z drugimi ljudmi.

Če bi šlo za intelektualca, intelektualko ali drugo javno osebnost, ki ni strankarsko opredeljena, bi se mi to zdelo zelo osvežujoče, saj bi si rekel, da končno nekdo misli, da je prihodnost demokracija in ne oligarhija, kot jo sedaj živijo klasične stranke in država.