Humanitarno društvo Mali princ je bilo ustanovljeno julija 2010, ko se je že dalo slutiti, da bo Vegrad končal v stečaju. Ustanovil ga je Igor Kristl, ki so mu sindikalisti ploskali, ker je bil pripravljen pomagati lačnim in obupanim delavcem, ki jih je Hilda Tovšak pahnila v bedo in obup. A pravljica Malega princa ni trajala dolgo. Kmalu so se začeli vrstiti očitki, da društvo ni prav nič humanitarno, saj so od delavcev začeli terjati visoke najemnine za stroške bivanja v nekdanjem Vegradovem samskem domu, ki ga je društvo vzelo v najem od stečajne upraviteljice Alenke Gril. V njem so uredili javno kuhinjo in nekaj mesecev kuhali tudi za druge socialno ogrožene iz velenjske občine. Z Mestno občino Velenje so v ta namen podpisali tudi pogodbo in dobili denar. Vse dotlej, dokler pritožbe, da je hrana slaba, niso prišle na ušesa tržni inšpekciji, ki je zato društvo vzela pod drobnogled. »Ugotovili smo, da društvo v svojem temeljnem aktu nima zavedene dejavnosti oddajanja ležišč v najem, niti obratovanja menze. Zato smo Inšpektorat RS za notranje zadeve obvestili o uvedbi postopka o prekršku, s tem pa seznanili tudi zdravstveno inšpekcijo, davčno upravo in policijo,« pojasnjuje glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlič.
Ustanovitelj poniknil, društva ni več
Društvo je sicer kasneje nepravilnosti odpravilo, pred dvema letoma pa prenehalo delovati in bilo izbrisano iz registra. Zaradi takrat ugotovljenih nepravilnosti je maja 2011 velenjska občina z njimi razdrla pogodbo o zagotavljanju javne kuhinje in z razpisom poiskala novega ponudnika. Mnogi so takrat opozarjali, da omenjeno društvo ni nikakršen »rešitelj« za lačne Vegradove delavce, pač pa je njihova humana nota lažna in so si morda od trenutne stiske obetali celo korist. Iz spletne strani Supervizor je mogoče razbrati, da je društvo v času delovanja od javnih ustanov prejelo dobrih 16.000 evrov. 10.700 evrov jim je po pogodbi nakazala velenjska občina, 5500 evrov pa Fakulteta za geodezijo Univerze v Ljubljani, kar je bila najbrž enkratna donacija. A nihče ne ve, koliko nakazil so prejeli od drugih donatorjev, ki jih Supervizor ne zajema, ker pač ne gre za javne ustanove. Govorilo se je tudi, da jim je bilo podarjene veliko hrane, ki jo je omenjeno društvo prodajalo naprej po tržnih cenah. A četudi je bilo očitkov veliko, zoper ustanovitelja ni ukrepal nihče. Z društvom so se sicer ukvarjali tudi velenjski policisti in na tožilstvo podali poročilo. A, kot pravijo na celjskem okrožnem državnem tožilstvu, so Kristla ovadili zaradi dveh poslovnih goljufij, ki pa naj ne bi bili povezani z delovanjem društva Mali princ. Žal nam Kristla ni uspelo najti, čeprav smo poskušali stopiti v stik z njim tudi prek družabnih omrežij. Smo pa odkrili vsaj eno od njegovih tedanjih sodelavk, Klavdi Hrovatič (prej Klavdija Uršej), ki je takrat pripravljala obroke za lačne Vegradove delavce.
Golaž in pasulj za žalostne oči
Hrovatičeva je za pomoč pri tem prosila tudi svojo dolgoletno prijateljico Violeto Tomič. In zanimivo, odkar je Tomičeva postala nosilka liste Združene levice in kandidira za poslanko v evropskem parlamentu, se nekateri v Velenju spet glasno sprašujejo, kakšna je bila pravzaprav njena vloga v omenjenem društvu. Češ, da imajo ljudje pravico vedeti, koga bodo volili. »Moje delo so takrat, ko sem se 24 ur fizično razdajala, spremljali tudi mediji. S Kristlom pa že dolgo nimam nobenih stikov več in jih tudi ne želim imeti,« je za Dnevnik dejala Hrovatičeva. Tega, da sta s Tomičevo dolgoletni prijateljici, ne skriva. »Jaz sem jo zato takrat tudi prosila za pomoč in sami sva enkrat razvozili golaž okoli 500 lačnim ljudem. Nama je bilo pomembno le, da pomagava,« pravi Hrovatičeva. Da je bil njun edini namen pomagati, trdi tudi Tomičeva. »Meni so se ti ljudje smilili, ker so imeli na jedilniku v glavnem riž, zato sem dvakrat zanje sama priskrbela tudi meso in jim enkrat skuhala pasulj, enkrat pa golaž. Preprosto nisem mogla gledati tistih žalostnih oči,« pravi Tomičeva, ki izhaja iz gostilniške družine. In ne more verjeti, da se je nekdo spotaknil ob njeno pripravljenost pomagati delavcem. V društvu Mali princ ni imela prav nobene vloge in kot zatrjuje, Kristla osebno nikoli ni niti videla, kaj šele, da bi ga poznala. »Naj tisti, ki obrekujejo, raje naredijo kaj dobrega, pa bo svet takoj lepši,« pravi Tomičeva. In prizna, da so jo že večkrat poskušali diskreditirati, spravili pa so se tudi že na njene otroke. »Verjetno gre komu v nos, ker sem že javno povedala, da se bom v evropskem parlamentu, če bom izvoljena, zavzemala za to, da se vsi poslanci odrečejo polovici plače v humanitarne namene. V Bruslju pa jim bom tudi povedala, da je konec zategovanja pasu, saj ljudje potrebujejo službe,« pravi Tomičeva, znana po številnih dobrodelnih dejanjih, tudi tistih za otroke z Downovim sindromom.